Deset let po smrti Ingmarja Bergmana je v pripravi film po njegovem scenariju, ki so ga pred nekaj leti odkrili v umetnikovem arhivu. Besedilo, naslovljeno 64 minut z Rebeko, govori o seksualni in socialni revoluciji v 60. letih. Režirala bo švedska režiserka Suzanne Osten, ki ga je 6. novembra premierno že predstavila v obliki radijske igre.
Priznana švedska režiserka je imela konflikten odnos z Bergmanom skozi vso svojo kariero, vendar pa po njenih besedah nihče ni nikoli dvomil o njem kot umetniku. "Filma ne bi naredila, če bi še živel. Bil je konzervativen starec in je postal še bolj konzervativen. Toda bil je tudi zelo občutljiv umetnik," je povedala 72-letna režiserka. Film bo po poročanju francoske tiskovne agencije AFP posnela leta 2018.Legendarni filmski ustvarjalec je scenarij za 64 minut z Rebeko napisal, ko je bil star 51 let, našli pa so ga leta 2002, ko je svoja dela podaril fundaciji z njegovim imenom. Nahajal se je med na tisoče pismi, scenariji in fotografijami.
"Odkritje neznanega, a dokončanega scenarija Ingmarja Bergmana bi lahko primerjali z odkritjem Hemingwayjevega rokopisa, če ne celo Shakespearovega," je za AFP ocenil vodja Fundacije Igmar Bergman Jan Holmberg.
Bergman, znan po tematiziranju smrti, osamljenosti in preizpraševanju lastne vere, je v omenjenem scenariju glavno junakinjo portretiral kot čustveno odtujeno učiteljico gluhonemih, ki v turbulentnih 60. letih minulega stoletja išče seksualno in politično svobodo. Po Holmbergovi oceni je s tem kot "zrel umetnik na vrhuncu" ustvaril eno svojih mojstrovin.
Poročena Rebeka obišče seks klub, ko je noseča, in se odloči, da zapusti svojega moža, piše v rokopisu, ki se dotika homoseksualnosti, poželenja, krivde in duševnega trpljenja. Bergman, znan kot introvertiran in konzervativen ustvarjalec, je v njem prikazal seksualno in socialno revolucijo.
Po prvotnih načrtih bi šlo za sodelovanje s še dvema režijskima velikanoma, Federicom Fellinijem in Akiro Kurosawo, a je zadnji iz neznanih razlogov odpovedal. Bergman in Fellini sta leta 1968 podpisala pogodbo za Hollywood, ker pa se italijanski režiser ni držal dogovora, bi režijo filma nazadnje podpisal Bergman.
Ameriška filmska industrija je sicer zaradi pojava in prevlade televizije v 60. letih in posledično izgube dobička začela iskati navdihe v evropski kinematografiji. Po Holmbergovih besedah obstaja korespondenca med Bergmanom in producenti, ki kaže na "razdraženo atmosfero", v kateri so vodilni nenadoma želeli, da bi bil film daljši in da bi ga preoblikovali v TV serijo. Vendar po njegovem mnenju tega scenarija, ki vsebuje "mnoge drzne prizore spolnosti, homoseksualnosti in nasilnega seksa", v 60. letih na ameriški televiziji ne bi nikoli prikazali.
Holmberg še ocenjuje, da bo Suzanne Osten, s katero je bil Bergman na nasprotnih bregovih, sedaj ponudila "feministično reinterpretacijo Bergmana".
Bergman, sin luteranskega pastorja, se je rodil leta 1918 v švedski Uppsali. Da je bil deležen stroge verske vzgoje, je opaziti tudi v njegovih filmih. Med znanimi so Divje jagode, Kriki in šepetanja, Persona ter Fanny in Alexander, ki je leta 1984 osvojil štiri oskarje, med drugim za najboljši tujejezični film. Umrl je leta 2007.