Tri desetletja zgodovine postavljajo dirko Po Sloveniji na seznam slovenskih športnih dogodkov z najbogatejšo tradicijo, to pa je tudi že obdobje v katerem se menjajo generacije in s tem organizacijski »pogon«. Vinko Perne – Cene je stalnica, saj je kot sodnik in voznik sodeloval na čisto vseh izvedbah. V pričakovanju 30. izvedbe smo z njim opravili kratek intervju.
Praktično nemogoče je sestaviti seznam vseh ljudi, ki so v treh desetletjih sodelovali pri organizaciji in izvedbi dirke Po Sloveniji. Seznam bi bilo izredno dolg in bi vseboval na tisoče imen (celotna ekipa za izvedbo dirke danes šteje približno 1700 ljudi). Zato pa je seznam oseb, ki so sodelovale na vseh izvedbah dirke Po Sloveniji zelo kratek, najboljši poznavalci nanj uvrščajo le nekaj imen. Med njimi je tudi Vinko Perne, dolgoletni sodnik na motorju na dirki Po Sloveniji, danes pa voznik sodnikov. Vinko je ob visokem jubileju dirke tudi napovedal slovo od aktivne vloge pri organizaciji dirke.
Tri desetletja na kolesarski dirki Po Sloveniji! Kako se je vse skupaj začelo za vas?
Prve dirke sem si ogledal z očetom. Bil je kolesarski sodnik, zato sem šel tudi v avtomobil, kadar je bil seveda prostor. Oče je, tako kot kasneje jaz, sodeloval pri predhodnici dirke Po Sloveniji, torej dirki Alpe-Adria. Kolesarstvo pa sem spoznal tudi kot tekmovalec, sam sva šla nekega dne s kolesi do Astre in dejal mi je: »Fantje se dobivajo nasproti Botaničnega vrta na Ižanki in ti boš treniral z njimi.« Popoldne sem šel tja in že smo »leteli«.
Na dirki sem bil najbolj aktiven kot sodnik, kar 18 let sem sodil in na nobeni izvedbi v četrt stoletja nisemi manjkal. Zadnja leta sem bil aktiven kot voznik glavnega sodnika, nato pa še kot voznik drugih sodnikov v kolesarski karavani. Leto 2024 bo zame pomembno – 30 let na dirki Po Sloveniji in s tem zaključujem moje sodelovanje na njej. Delo prepuščam mlajšim generacijami, jaz pa bom odslej le ponosni gledalec.
Kako vidite dirko Po Sloveniji od začetkov in vse do danes?
Že takrat smo imeli odlične kolesarje tudi v tujini, danes gre s prenosom dirke na Eurosportu vse naprej in dirka je po prihodu Bogdana Finka na nek način odrasla. Nočem reči, da je bilo prej slabo, a povsod po svetu so se dirke razvijale in tudi naša je morala slediti. Pri organizaciji tako velike dirke se vedno tu in tam pojavijo težave. Vedno smo speljali, razen leta 1997. Po Finkovem prihodu je večina članov organizacijskega odbora ostala in Fink je dal dirki Po Sloveniji dušo. Zelo ga cenim in z ljudmi iz Novega mesta rad sodelujem.
Kateri so bili lepi trenutki in manj lepši trenutki na taki veliki dirki?
V vseh teh letih sem doživel dirko v vseh mogočih razmerah, v dežju in snegu, v mrazu in vročini ... A vsako leto z veliko predanostjo kolesarstvu. Zato je veliko lepih spominov. Nikoli sicer nisem bil motoristi, a na dirki Po Sloveniji sem se strašno rad vozil zadaj na motorju. Uživam pa tudi zdaj, ko vozim sodnike. Predvsem mi odgovarja kolektiv, ljudje in spoštujem organizacijo, za katero delam, torej Kolesarski klub Adria Mobil. Seveda so napeti trenutki, a brez prave predanosti take dirke ni. Včasih je kdo zaseden, a jaz gledam, da, nekdaj maja, zdaj junija ne smem biti kod drugod, ne smem biti bolan in ne sme se mi nič zgoditi. Da pa v dirko vpelješ tudi hčer, je pa to zame kot češnja na vrhu torte. Vem, da bo nadaljevala svoje organizacijsko delo in resnično si želim, da tudi ona obeleži 30 let sodelovanja.