Ko Srečko Vidic nekoliko nerad začne pripoved o svojem življenju in spominih na namiznoteniške začetke, se zapisovalcu pogovora ponudi zanimiva zgodba. In že uvodoma da Srečko Vidic vedeti: »Veste, ljudje nismo nič drugega kot zgodbe. Vsak človek je svojevrstna zgodba. Ena bolj, druga manj zanimiva in ne vem, zakaj ste se odločili ravno za mojo, ki je pusta in nezanimiva. Z njo vam res ne bom polepšal dneva...«
Pa se Srečko Vidic moti. Njegova zgodba je nežna, kot je on sam daleč od robustnosti. Z namiznim tenisom je začel, kot sam poudari, kot mulc: »Takrat sem se navduševal nad "čarovnijami" Jana ove Waldnerja. Na dvorišču smo postavili preluknjano vezano ploščo in tolkli. Ker sem mizar, sem kasneje naredil mizico. Na podstrešju sva igrala z bratom, pridružili so se vsi iz ulice, stari in mladi. Na začetku ali sredi devetdesetih sem odšel v športno dvorano Marof. Spomnim se Ivana in Milana Vertuša, Staneta Koširja, Milana Uhana, Janeza Hočevarja, Zvoneta Mikliča, Tončka Žiganta, Lada Maceleta, Rafka Teropšiča in Toneta Špringerja. Z njim sva odigrala nešteto dvobojev in je bil moj trener. Prvi mi je pokazal tehniko in me vpeljal v svet namiznega tenisa. Na Košenicah pa sem spoznal Darka Jakopčiča in Duleta Hočevarja in tudi z njima odigral nekaj zanimivih dvobojev.«
Tako je bil tudi Srečko Vidic eden od tistih, ki je pomagal soustvarjati bogato zgodovino enega najstarejših dolenjskih športih klubov. A usoda je hotel, da je klub prezgodaj zapustil. »Loparček sem obesil na klin, kot rečejo v boksarskem žargonu, a namizni tenis je bil še naprej moja strast in ljubezen.« Da je to res, je razvidno iz enega izmed redkih zapisov, ki ga je po e-mailu poslal na moj naslov. Nanašal se je ne neko nesrečno izgubljeno dvoboj med rekreativci, ko je razmišljal, da bi dvorano v Drgančevju zapustil. Navajam del lepega osebnega zapisa: »Včeraj sem bil zelo razočaran nad svojo igro. Tako zelo, da sem celo razmišljal, da bi zaključil s tem prelepim športom. Vse prevečkrat se mi dogaja, da premagujem samega sebe ... A kot sem že napisal, namizni tenis je lep šport in verjetno bi ga kaj kmalu pogrešal. Zato sem se odločil, da vztrajam še naprej ...«
Le malo njegovih namiznoteniških kolegov ve za drugo Srečkovo strast: za odkrivanje krasa, tega prečudovitega slovenskega podzemnega sveta. Iz njegove pripovedi o tem naravnem čudesu sije zavedanje, da je onesnaženost pomemben in svojevrsten kazalnik odnosa družbe do narave in ga skrbi, kako bomo zaščitili dolenjski kras z 531 jamami, pa vse še niso odkrite. Tudi sam je sedemindvajset let pomagal pri raziskovanju jam: »Ves čas igranja namiznega tenisa, tja od leta 1996, sem bil tudi zagret jamar in sem nekako kombiniral en šport z drugim. Poleti bolj v naravi, pozimi večinoma v dvorani. In je nekako šlo. Danes rad vzamem v roke zbornike Dolenjski kras, ki izhajajo na pet let in kjer je razvidna moja vloga pri raziskovanju.«
Ljudje nismo res nič drugega kot zgodbe, ki so osnovna človeška bit, del delovanja neke skupnosti. V NTK Krka Novo mesto se jih je v 76 letnem klubskem neprekinjenem delovanju nabralo veliko. Žal jih mnogo ni zapisanih, Vidičeva, ki niti približno ni pusta in nezanimiva, kot meni, je zabeležena in plemeniti vse ostale zapisane v okviru NTK Krka Novo mesto.
Galerija
