Te dni se Nastja Galič, 18-letna članica karate klub Brežice, brucka na ljubljanski FF, kjer je pričela s študijem psihologije, in slovenska reprezentantka v katah med mlajšimi članicami, intenzivno pripravlja na svoje prvo svetovno prvenstvo, ki bo pod okriljem WKF potekalo od 12. do 15. novembra v Jakarti, glavnem mestu Indonezije.
Nastja bo na drugem koncu sveta nastopila med največjimi svetovnimi zvezdami in kot edina predstavnica v svoji kategorij mlajše članice kate branila barve Slovenije.Nastja se je s karatejem pričela ukvarjati pri šestih letih in takoj pokazala velik talent in pripravljenost na delo, kar se je izkazovalo v številnih uspehih na domačih in mednarodnih tekmovanjih. Ker so vrhunski športniki običajno uspešni tudi na ostalih področjih, lahko ugotovimo, da enako velja za Nastjo. Poleg odličnega uspeha v osnovni šoli in gimnaziji ter na letošnji maturi je nadarjena mladenka končala tudi višjo glasbeno šolo na smeri violina, zadnja štiri leta pa študira tudi solo petje pri profesorici petja Marjetki Podgoršek Horžen. Lahko rečemo, da je Nastja nadarjena za vse in je na svetu za veselje, povezovanje in srečo med ljudmi. Te dni je prijazno odgovorila na nekaj zastavljenih vprašanj.
Ob vseh teh dejavnostih tudi poskrbeti tudi za sočloveka, saj pomagaš na treningih svojim naslednicam, v šoli svojim sošolcem, doma pa pri različnih opravilih. Kako ti uspe vse skupaj uskladiti?
»Dobra organizacija. Moraš biti zelo discipliniran in vesten. Včasih je zelo težko ter zavidam prijateljem, ki imajo petkove in sobotne večere proste, sama pa sem v telovadnici na treningu ali pa na tekmi. Včasih bi se najraje le ulegla v posteljo in cel dan prespala. Ampak s podporo, ki jo dobivam od družine, motivacijo, ki mi jo dajejo čudoviti sotekmovalci in mlajši člani kluba ter z navijanjem prijateljev je vse veliko lažje. Velike zasluge gredo njim.«
Slišali smo, da sta po tvoje glasba in karate povezana in da je veliko karateistov zelo dobrih glasbenikov. V čem je skrivnost? Gre za predanost, ritem, drugačno – posebno miselnost?
»Mislim, da gre predvsem za delavnost. Tudi v glasbi, pa naj bo klasična, pop, rock ali narodno-zabavna, je treba veliko delati. Talent ni vse. S pridnostjo in delavnostjo lahko dosežeš ogromno. Isto je pri športu. Pri karateju moraš biti zelo natančen in vesten. Velikokrat se moraš osredotočiti le na en gib in ga ponavljati do neskončnosti. Čeprav je trening lahko fizično zelo naporen, sem umsko po navadi popolnoma izmučena. Isto je bilo, ko sem vadila lestvice in intervale na violini. Koncentracija popušča, telo te začenja boleti, raje razmišljaš o filmu in pokovki … Vendar je na koncu vredno.«
V teh dneh si po odlično opravljeni maturi pričela s študijem psihologije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Kako uspeš usklajevati treninge s študijem?
»Na srečo je veliko slovenskih reprezentantov v Ljubljani, prav tako pa tudi reprezentančni trener za kate, Bor Dereani. Sproti se dogovarjamo za skupne termine, saj je zelo mučno in suhoparno trenirati sam, ter nato skupaj treniramo. Res je, da imamo zelo natrpane in dokaj različne urnike, kar predstavlja kar nekaj ovir, vendar je veliko bolje, če treniraš z nekom, tudi če sta potem v telovadnici le dva, saj ti to da ogromno nove motivacije in energije.«
Tvoj največji uspeh je verjetno ravno uvrstitev na letošnje svetovno prvenstvo v karateju, kamor boš odpotovala v novembru. Kakšni občutki te ob tem prevevajo in kaj pričakuješ od tega potovanja?
»Za enkrat skušam z mislimi zahajati še drugam. Nočem se bremeniti s tekmo, ampak le uživati v stvareh, ki jih zmore narediti moje telo. Zelo se veselim obiska Indonezije in resnično upam, da bo to potovanje pomenilo več kot le nastop na tatamiju. Imamo super ekipo in verjamem, da bo izkušnja zelo pozitivna, tudi če pod žaromete stopim le enkrat.«
Vidimo, da ogromno treniraš sama in se sama učiš novih kat. Kje najdeš motiv, kdo te pri tem spodbuja oz. kako je potekal preboj v sam vrh slovenskega karateja?
»Solo trening je zelo težek. Včasih preprosto ne morem najti motivacije in mama me mora praktično zvleči na trening. Zelo je dolgočasno, če moraš trenirati sam, prav tako pa tudi manj učinkovito, saj same sebe ne vidim in veliko napak ne zaznam, saj so vidne le z zunanjim očesom. Če pa mi uspe te napake ugotoviti ali pa mi pri iskanju napak pomagajo ostali člani kluba, se bojujem z odpravo napake. Sama tudi nisem izkušena in kvalificirana za trenerko reprezentantke, tudi če sem ta reprezentantka jaz. So pa trenerji Karate kluba Brežice ter ostali tekmovalci zelo prijazni in mi občasno poskušajo pomagati. Glavna težava je ta, da stil, s katerim se ukvarjamo, ni primeren za tekmo. Ker pa sem sama tekmovalka in članica slovenske reprezentance, sem nekako prisiljena delati tekmovalne kate. To je vsekakor del motivacije. Prav tako pa se je zabavno učiti nove kate, saj te tiste, ki si jih naredil najmanj stokrat, počasi že dolgočasijo.
Na vrh slovenske lestvice se je bilo zelo težko prebiti. V začetku sem vedno izgubljala in bila zelo nesamozavestna, ampak me moja družina ni pustila na cedilu. Veliko sem trenirala, oni pa so me spodbujali in mi pomagali. Še posebno moja mami, ki prav tako kot jaz trenira karate in deluje tudi kot trenerka mladih tekmovalcev. Velikokrat je morala prenašati mojo nejevoljo in dolgčas, vendar ni nikoli odnehala s spodbujanjem in včasih drezanjem ter tako nekako bila moja gonilna sila.«
Pravijo, da je karate šport in veščina za celo življenje. Kako se vrhunski šport umešča v to vse- življenjskost? Prihaja pri tebi do kakšnih poškodb?
»Karate je način življenja. S to trditvijo se popolnoma strinjam. Imela sem to srečo, da sem obiskala japonski otok Okinawo, kjer se je karate rodil. Ko enkrat vidiš te karateiste, razumeš pomen in vidiš globlje kot le v tehniko in moč. Res je, da se tradicionalni karate zelo razlikuje od tekmovalnega, vendar so tu še vedno prisotni vdanost, marljivost, delavnost, disciplina in spoštovanje. Te vrline zelo zaznamujejo tvoje življenje in ti ga pomagajo videti v nekakšni drugi luči. Sama vem, da mi je karate ogromno dal in veliko sem se naučila. Pri vrhunskem športu, kot je karate, je, kot sem že prej omenjala, zelo pomembna natančnost in preciznost. Tvoja tehnika mora biti popolna, gledati moraš z očmi napadalnega tigra, moraš biti hiter in močan ter hkrati eleganten in lahkoten. Da do tega prideš, moreš veliko delati, kar kasneje, kot neko navado, preneseš v vsakdanje življenje.
Poškodbe so seveda naše pogoste sopotnice. Sama sicer nisem imela nekakšnih hujših težav, vendar te nategnjene stegenske mišice in natrgane ramenske vezi vseeno ovirajo pri treningu.«
Imaš poleg vsega naštetega sploh kaj časa zase? Kaj počneš v prostem času?
»Prostega časa res ni veliko, vendar se vedno najde kakšna urica ali pa celo dan. Zelo rada berem, pečem, se sprehajam, pogledam kakšen film s prijatelji ... So tudi dnevi, ko se popolnoma nič ne ukvarjam s karatejem, vendar za svojo kondicijo še vedno skrbim. Če imam čas zase, najraje zaplešem. Ples je moja strast, vendar se ji posvečam le za zagrnjenimi zavesami, ko se resnično prepustim sama sebi in preprosto uživam.¨«
Kot uspešna vzornica mlajšim tekmovalkam jim imaš prav gotovo kaj za sporočiti. Kaj je po tvojem najbolj pomembno za uspešnost in srečo današnje mlade generacije?
»Uspeti pomeni sedemkrat pasti in osmič vstati.
To je že nekaj let moj moto in mislim, da bi si ga morali zapomniti vsi. Nikoli ne odnehajte. Sledite svojim sanjam, ampak bodite pripravljeni na raznovrstne ovire in vrsto porazov. Življenje ni ameriška romantična komedija. Žal ne boste uspeli kar čez noč, ampak boste morali delati. Nekaterim se bo sreča nasmehnila prej, nekaterim kasneje. In ko boste že res izmučeni in se vam bo zdelo, da ste naredili vse, kar je bilo mogoče narediti, je možno, da še vedno ne boste dosegli svojega cilja. S tem ni nič narobe! Še vztrajajte! Če vas nekaj veseli, ne obupajte. Seveda je čisto v redu, če si cilje zmanjšate ali pa zamenjate. Interesi in vrednote se z leti spreminjajo. Vendar ne odnehajte že pri srečanju s prvo oviro. Začnite počasi. Korak za korakom. Uživajte in se trudite biti najboljši jaz. Poskusite doseči svoj cilj, pa če je to peka kolačkov ali pa uvrstitev na svetovno prvenstvo. Zmožni ste narediti veliko več, kot mislite. Zaupajte vase in se imejte radi.«
Galerija
