SKN (avdio): O knjigi Ane Cajnko, namenjene demenci (ponovitev)

Današnja oddaja »S Krko naokoli« je namenjena knjigi Ane Cajnko »Demenca, moja učiteljica« in sami bolezni, ki bo v Sloveniji vsak čas prizadela že 100 tisoč ljudi, oz. vsakega dvajsetega prebivalca.

Med drugim je namen knjige  opozoriti na stanje na področju demence pri nas in na probleme, s katerimi se srečujejo svojci, ki skrbijo za obolele z demenco.

 Ker se nas osebna zgodba bolj dotakne kot pa samo naštevanje problemov, je avtorica opisala svojo pot ob spremljanju  in skrbi za svojo dementno mamo.  Skozi osebno zgodbo opisuje lastne izkušnje, probleme s katerimi se je srečala, načine kako se je z njimi spopadala, se ob mami učila o demenci, ravnanju z ljudmi, ki jo imajo, pa tudi o njihovih potrebah. Opisuje  tudi  mamino življenje z demenco  in življenje tistih, ki v domovih za starejše vsak dan izgubljajo svoj jaz, osebno bit, samospoštovanje,  ko vse bolj postajajo predmet dela in ne človek s svojo preteklostjo, ki je postal odvisen od tuje pomoči zaradi demence. 

Seveda pa se pri vsebini knjige ne ustavi tu – pri osebni zgodbi, izkušnjah, učenju, ampak tako kot je nadaljevala v življenju, nadaljuje v knjigi z opisovanjem svoje poti s ciljem, da se spremenijo razmere na tem področju, da se začnejo reševati problemi povezani z demenco. Ker ni navajena reči, "nič se ne da", se je povezala z drugimi svojci in somišljeniki in začeli so delati na programu prostovoljske pomoči ljudem z demenco v programu RESje. 

Eno od sporočil knjige prof. Ane Cajnko je tudi, da vsakdo lahko nekaj naredi za to, da bi bilo življenje ljudem z demenco lažje, boljše in da ne čakamo na dejanja drugih, vključno z državo. Avtorica knjige »Demenca, moja prijateljica« potrka na človečnost, empatijo, na vest tistih, ki skrbijo za nekoga z demenco, kot svojci , skrbniki, negovalci v domovih ali pa zgolj kot sosedje, prijatelji, znanci.

Opisuje tudi prizadevanja  v vseh teh letih, da bi se kaj spremenilo na ravni države, da bi tisti, ki bi morali kaj storiti, svoje delo opravijo tako kot je treba. Ob tem se ne izogne niti primerjavam o tem koliko država nameni za tiste v zaporih in koliko za te, ki živijo v domovih za starejše. Ker je prof. Cajnko delala kot prostovoljka tudi v skupini varuha, ki je obiskovala zaprte (varovane) oddelke, nekaj besed posveča tudi temu. Ob vseh problemih, ki jih izpostavi, nakaže tudi smernice za njihovo reševanje, tudi s primerjavo razmer in razreševanja teh problemov v drugih državah razvite Evrope. 

 Brez podpore prostovoljstva ne gre nikjer, problemov je preveč. Ker je prostovoljka na področju demence že več kot 18 let, se dotakne tudi razmer in pogojev delovanja nevladnih organizacij, ki imajo pri nas še vedno slabšalni prizvok. Na področju demence še vedno velja, da le zdravniki lahko pomagajo, da je demenca zgolj njihovo področje. Sama pa je prepričana in tako tudi piše, da je njihovo področje medicina in problemov, povezanih z demenco, je na področju medicine zelo veliko -od predolgih čakalnih vrst, do nepoučenosti osebnih zdravnikov, ki  še vedno jemljejo prve znake demence kot nekaj, kar je običajno za stare ljudi in ne nekaj, kar je vredno zdraviti, do tega da še vedno nimamo evidenc o številu ljudi, obolelih z Alzheimejevo boleznijo, ki je najpogostejša vrsta demence, ne pa da zdravniki ob pojavu oz. začetkih, bolezen pripisujejo starosti.

 Demenca je večplastna. Tako kot je pomembno, da država vzpostavi mehanizme in nameni sredstva za razreševanje problemov, povezanih z boleznijo, je pomembno da medicina na svojem področju stori vse za enakovredno obravnavo ostarelih oseb, ki zbolijo. Pomembno  je tudi, da se enakovredno obravnava vse strokovnjake, ki so pripravljeni pomagati pri razreševanju problemov, ki jih je prinesla demenca, tako s področja družboslovja kot s področja medicine. Predvsem pa se moramo zavedati, da brez podpore in vključevanja prostovoljstva, tudi v naši državi ne bomo kos problemom, ki nam jih prinaša demenca.

Ob knjigi »Demenca, moja učiteljica« je izšel tudi priročnik, ki je brezplačno na voljo vsem svojcem obolelih z demenco in sicer na resje.info@gmail.com oz. po telefonu na številki 041 694 360.

Pogovor z avtorico knjige »Demenca, moja učiteljica« je pripravila Renata Mikec.