Zapisi Janka Trošta o Ribnici in Ribničanih

Lani je minilo 50 let odkar je bila v Ribnici odprta prva muzejska razstava z naslovom Suha roba in lončarstvo. Pod njo je podpisan Janko Trošt, oče ribniškega muzeja, ki je vrata odprl leta 1958.

Trošt je bil vsestranski človek in ni pomemben le za zgodovino muzeja, pač pa veliko širše. Poleg muzeja v Ribnici, je ustanovil tudi muzej v Idriji. Zaradi svoje zapuščine si vsekakor zasluži posebno pozornost, kar so prepoznali tudi v Muzeju Ribnica , ki je skupaj z drugimi ribniškimi kulturnimi in izobraževalnimi institucijami, pa tudi posamezniki s teh področij pripravil Trošt vo leto. Začelo se je septembra 2011, sklepna prireditev tega s Troštom zaznamovanega obdobja pa je bil izid publikacije Zapisi Janka Trošta. Predstavili so jih sinoči v Rokodelskem centru.
Trošt je bil dolgoletni učitelj in ravnatelj Meščanske šole v Ribnici, likovnik, lutkar, gledališčnik, glasbenik, zbiratelj. Kot mecen in mentor se je izkazal pri umetniku Francu Miheliču, ki je kot otrok z družino bival v Ribnici ter pri Jožetu Centi, slikarjem, ki je med leti 1979 in 1983 v Ribnici organiziral likovna srečanja. Še najbolj zapisan bo ostal po tem, da je prvi strokovno opredelil prostor in panoge suhe robe. V skrbi za ohranitev suhorobarstva na Ribniškem se je intenzivno ukvarjal z rešitvijo le-tega tudi preko izobraževanja, hkrati pa je bil vpet v spominkarstvo. Vodil je učne tečaje spominkarstva in rezbarstva na šoli za odraslo mladino v Ribnici in Sodražici ter prirejal razstave izdelkov.
Pred tremi leti so naleteli tudi na njegove anekdotične zapise o Ribnici in Ribničanih, dragoceno branje že zdavnaj zpozabljenih zgodb. Troštove Zapise za rokodelsko,muzejsko in galerijsko dejavnost je ohranil Tone Petek, ki jih nato dal Marijani Starc .« Z Marjano sva se hitro dogovorila, da bilo smiselno te zgodbe, ki niso bile nikjer objavljene dati v objavo. Knjiga je pred nami, v njej Trošta spoznamo tudi kot podobarja,« je povedala mag. Marina Gradišnik iz Muzeja Ribnica, ki je doslej v več publikacij skoraj popolnoma odstrl življenje Ribničanov in Ribnice.
Publikacija je nastala v okviru projekta "Zapisana dediščina in rokodelska ustvarjalnost" ob finančni pomoči Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in Občine Ribnica. Publikacija je prevedena v angelški jezik, tudi brajlevi pisavi, saj so sodelovali Z zavodom za slepo in slabovidno mladino Ljubljana.