Društvo Machova dediščina pod Gorjanci, je danes pripravilo velikonočnih Pohod po Machovi poti. Start pohoda je bil na Malem Slatniku. Pohodnike je pot nato vodila ob Slatenskem potoku do Sotočja treh studencev.
Ob 650-letnici Novega mesta in 178. obletnici rojstva svetovno znanega znanstvenika Ernsta Macha so leta 2015 na Malem Slatniku ustanovili Društvo Machova dediščina pod Gorjanci in uredili Machovo učno pot. Pot so označili s tablami, opremili glavne točke z gozdnim pohištvom, postavili brvi in mostove, izdali zloženko ter knjigo Slatenska dolina in Machova dediščina pod Gorjanci, ki jo je napisal Marjan Hren; zanjo je leta 2016 prejel Trdinovo nagrado, ki jo podeljuje Mestna občina Novo mesto. Novomeška knjižnica Mirana Jarca je knjigo »prevedla« v zvočno podobo in pisavo za slepe.
Kdo je bil Ernst Mach?
Družina Mach je prišla v Novo mesto leta 1858 z Moravskega. Oče Johann, češki Nemec, in mati Josephine sta pripeljala s seboj tri hčere, dvajsetletni sin Ernst pa je takrat študiral na Dunaju. Bil je sodobnik Jožefa Stefana in je postal znanstvenik svetovnega slovesa. Po njem se imenuje enota za merjenje hitrosti zvoka. Bil je tudi vzornik štirideset let mlajšemu Albertu Einsteinu. Njegov oče je poučeval otroke aristokratskih družin, bil je humanist, vzgojitelj, profesor matematike na praški gimnaziji in je dobro poznal naravoslovje. Po štirih letih bivanja v Novem mestu je kupil graščino Slatinek na Velikem Slatniku. Tam je gojil sviloprejko, azijskega svilnatega prelca jamamaja, katerega jajčeca je dobil prek Dunaja iz Pariza in ga je vzgojil v graščinskem nadstropju. Prenesel ga je v hrastove gozdove, od koder se je razširil po vsej Evropi. Pri nas je še vedno prisoten. Johann je učil in naučil Slatinščane veliko o poljedelstvu, sadjarstvu, čebelarstvu in kletarjenju, žena Josephine pa je bila skrbna botrica številnim revnim otrokom.
Graščina Slatinek
Po smrti očeta Johanna Macha je graščina pripadla hčerki Marii, ki je bila učiteljica in vzgojiteljica, po takratnem nenapisanem pravilu samska, kot je to veljalo za večino učiteljic in vzgojiteljic. Veliko je potovala, celo na črnogorskem dvoru je poučevala kraljevo družino, tudi pisateljevala je, zato graščine ni mogla vzdrževati. Prodala jo je svojemu stricu Tadeju Merklu, ki je bil predsednik trgovske zbornice na Dunaju. Ta jo je kupil za svojega sina Antona, namenil jo je preurediti v okrevališče, v katerem bi se zdravil hudo bolni Anton. Na poti iz Jeruzalema čez Italijo pa je Anton umrl in Merklu ni preostalo drugega, kot da je graščino prodal. Del kupnine je namenil zidavi velike dvonadstropne dekliške osnovne šole v Šmihelu in samostana Ubogih šolskih sester de NotreDamme v njej. Tri redovnice, ki so prišle iz Gorice, so na začetku poučevale sedem gluhonemih deklic, a se je število postopoma povečalo na trideset. Poučevale so v slovenskem jeziku. Šola je sčasoma postala osnovna šola za vse otroke šmihelske fare.
Pokopališče
Machovi starši so pokopani na vaškem pokopališču cerkve Žalostne matere božje na Velikem Slatniku. Njun nagrobni spomenik sta ob koncu 20. stoletja obnovila Krajevna skupnost Mali Slatnik in Spomeniško varstvo Novo mesto. Graščina je žalostno propadla, sedanji gospodar Metod Jerman pa zdaj s svojimi sredstvi skrbno obnavlja del mogočnega graščinskega hleva. Člani Društva Machova dediščina pod Gorjanci upajo, da se bo pod opečnimi oboki našel prostor za muzejski kotiček, namenjen Machovim.