Človek, ki kamorkoli pride, za sabo pusti sledi - to je Ernest Jazbinšek. Včeraj so ga gostili v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu.
Življenjska zgodba Ernesta Jazbinška, ki se je rodil v Zabukovju, je občudovanja vredna. Pri devetih letih si je tako hudo poškodoval levo nogo, ko je skočil z domače češnje, da je ostal brez nje. Že vse odtlej pooseblja neskončen optimizem, voljo in vztrajnost, pa tudi iskanje izzivov in izhodov iz nešteto nečloveških bolečin in celo za marsikoga brezizhodnih položajev.
Že v času rehabilitacije, ko se je po številnih neuspešnih operacijah odločil za amputacijo noge v kolku, se je zaposlil in svojo poklicno pot zaključil kot direktor Mladinskega doma v Bohinju. Ob delu je dokončal še Višjo upravno šolo in na FDV-ju diplomiral iz sociologije. Svojo življenjsko izkušnjo, ki ga je zaznamovala za vse življenje, jemlje kot izziv in z neverjetno energijo ter pogumom uresničuje želje, ki so ga popeljale tudi na pot uspešnega športnega invalida.
Kot član slovenske državne reprezentance se je udeležil XI. paraolimpijskih iger v Sidneyu, še posebej pa je ponosen na osebni podvig, ko je s prijateljem Ivanom Gindicioskim ob pomoči izkušenih slovenskih alpinistov preplezal leta 1989 slovensko smer v severni triglavski steni, ki se je je prijelo ime Stena smrti.
Jazbinšek je avtor številnih knjig, najnovejša med njimi pa nosi naslov Mačeha. Govori o zakonu kmečkega para Rajka in Slavke, ki ga kmalu po poroki prekine tragična nesreča, po kateri Rajko ostane sam s štiriletno hčerko Marto.
V družbi Ernesta Jazbinška smo bili včeraj popoldne v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu.