Občina Šentjernej je slavnostno akademijo v počastitev dneva državnosti ob 32. obletnici osamosvojitve Slovenije pripravila minuli petek 23. junija v veliki dvorani Kulturnega doma Primoža Trubarja v Šentjerneju.
Kot gostitelj je zbrane nagovoril župan Občine Šentjernej, Jože Simončič, ki je med drugim dejal: »Pred 32-imi leti smo imeli priložnost, pogum in razum, da smo uresničili stoletne sanje našega naroda po lastni, samostojni in demokratični državi. Prvič res sami na svojem in prvič odvisni predvsem od sebe. Uspelo nam je, ker smo zmogli številne parcialne interese odriniti na stran. Podpora za spremembe je bila zelo velika, prav tako tudi naša pričakovanja. Večina se jih je uresničila – živimo v svobodni, demokratični in ekonomsko razviti družbi, vključeni smo v vse pomembne mednarodne organizacije, po naših športnikih in znanstvenikih nas pozna ves svet. Živimo v blaginji in svobodi,« je dejal in se vprašal, zakaj je potem med nami pogosto čutiti tudi neko nezadovoljstvo, nelagodje, nesamozavest in mlačnost.
»Nekatere vsebine, ki so za sožitje za ljudi bistvenega pomena, so še vedno odprte in nedorečene. Vse preveč je delitev in menim, da v naši družbi ni dovolj želje za iskanje in sprejemanje resnice,« je ugotovil Simončič. Sloveniji je zaželel mir in blagostanje, vsem državljanom pa veliko mero hvaležnosti, odgovornosti in poguma za dobre odločitve.
Ob tem slovesnem dogodku je polno dvorano kulturnega centra nagovoril tudi nekdanji predsednik RS Borut Pahor, ki je bil glavni govornik na slavnostni akademiji ob dnevu državnosti :
»Spoštovani gospod župan, visoki gostje, gospe in gospodje!
Čez dva dneva, v nedeljo, bo naša država Republika Slovenija praznovala 32. rojstni dan. Tistega dne, pred dobrimi tremi desetletji, smo delegati in delegatke Bučarjeve skupščine hiteli sprejemati še zadnje pomembne akte, med njimi temeljno ustavno listino, s katerimi smo izpolnili formalne pogoje, da smo naslednjega dne na Trgu republike, pred skupščino in pred nepregledno množico ljudi, vzneseno razglasili samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo. Tisti večer je bil čaroben, nebo je bilo sinje modro, na trgu je bilo vzneseno razpoloženje, nekaj je bilo v zraku, žal pa tudi letala jugoslovanske vojske. Ko so nekajkrat preletela trg, je bilo slišati med ljudmi negodovanje in kljubovanje, ko so odletela se je znova vrnila vznesenost in neko vznemirjenje, ki mu ni bilo videti konca. Tisti večer je prvi predsednik republike, gospod Milan Kučan, dejal: Danes so dovoljene sanje. Takrat smo vsi imeli iste sanje: da bomo živeli v miru in varnosti, da bomo ustvarili in živeli blaginjo za vse in da bo naša komaj rojena država Republika Slovenija ugledna v mednarodnem prostoru.
Kaj lahko rečemo po dobrih treh desetletjih? Smo mar glede domačih in mednarodnih zadev tako uspešni, kot so pričakovale naše sanje, smo manj uspešni? In če, zakaj? Pred štirinajstimi dnevi je Generalna skupščina Združenih narodov, z osupljivo večino 156-ih glasov držav članic, po kratki, a zelo uspešni kampanji, Sloveniji izvolila za nestalno članico Varnostnega sveta OZN in to že drugič v naši kratki zgodovini samostojnosti. Poleg tega smo v dobrih treh desetletjih ne samo uredili večino odprtih vprašanj s sosednjimi narodi in državami, ampak smo z njimi uredili in zgradili najboljše prijateljske odnose do sedaj. Smo aktivna članica EU po naši volji, tako smo se odločili na referendumu, in ravno tako smo se odločili tudi glede našega članstva v zvezi Nato. Lahko torej rečemo, da smo postali aktivni član zahodnega dela sveta, ki smo mu želeli pripadati. Naš ugled v svetu ima najboljše ocene. Ali kaj drugače velja za oceno domačih razmer: političnih, socialnih, gospodarskih, kulturnih in drugih? Slovenci smo kot ambiciozen narod imeli tudi glede teh pričakovanj velike ambicije in marsikdo bi rekel, da se niso izpolnile v tisti meri, kot smo želeli. In verjetno bodo ti kritiki imeli prav. Po mojem mnenju smo jih izpolnili v veliki meri, a mogoče med izjemnim uspehom na mednarodnem področju in tistim doma, vendarle obstaja neka razlika. Slovenci smo se kot majhen narod zavedali, da z majhno državo v mednarodnem prostoru lahko uspemo, če bomo doma enotni. Vsaka razklanost bi nas onemogočila v prodoru v mednarodni prostor. In tega nismo pozabili vse do danes. Ta konsenz, to soglasje in iskanje kompromisov, je razlog, da smo postali to, kar smo, v mednarodnem prostoru, in nam omogočilo, da smo v treh desetletjih dosegli skoraj vse naše sanje in jih morda celo presegli. V domači politiki pa je bilo nekaj vprašanj iz polpretekle zgodovine, sodobnosti in tistih, ki zadevajo našo prihodnost, kjer so se razlike izkazale, a se niso vselej tako poravnale s konsenzom, kot bi si želeli in kot nam je uspelo v zunanji politiki. Morda je to narava domače politike, tako pri nas kot v drugih državah. Pa vendar se mi zdi, da je bilo iskrene politične volje, nenazadnje morda tudi znanja, da bi dosegli kompromise tudi glede naših domačih zadev, manj kot je bilo tiste za mednarodno, zunanjo ter varnostno politiko. Če je moja ocena točna, potem poznamo tudi vizijo za naša prihodnja stremljenja. Če in kolikor bomo Slovenci kot narodna in tudi kot državljanska skupnost poskušali na vsak način - kdaj tudi neuspešno - ampak praviloma dosegati kompromise glede naših bistvenih in usodnih razvojnih vprašanj, toliko bolj bomo razvili tudi naše domače, notranje, gospodarsko, politično, socialno in kulturno življenje tako, kot si predstavlja velika večina nas. Nenazadnje smo danes na odru videli obetaven mladi rod, ki ima pravico do svojih sanj. Ti otroci, ki danes odraščajo v ustvarjalne osebnosti so ambiciozni, ampak niso naduti. Imajo velike sanje, vendar razumejo, da jih bodo dosegli z odrekanjem. Imajo talente, ampak se na talente ne zanašajo. So marljivi, so delavni, se odrekajo.
Menim, da je največje zadoščenje nas, vseh staršev in starih staršev to, da vzhaja in vzgaja rod tistih, ki bodo v naslednjih 30 letih izpolnjevali njihove sanje in njihove želje. Naša moralna dolžnost je, da jim prepustimo vse tisto najboljše, kot spodbudo in navdih za njihova prihodnja ravnanja in da jih opozorimo na kakšne probleme, ki jih sami nismo znali rešiti morda zato, ker se nismo znali dovolj vživeti v bolečino drugega. Prepričan sem, da bo ta mladi rod Slovenk in Slovencev, državljank in državljanov Republike Slovenije, še naprej krepil imeniten ugled v svetu, pa morda tudi kakšno domače vprašanje rešil bolj, kot je uspelo nam. Na predvečer našega državnega praznika lahko ugotovimo, da zapuščamo generaciji za seboj dediščino na katero smo vendarle lahko zelo ponosni.
Sprejmite spoštovani gospod župan izraze moje hvaležnosti.Štejem kot privilegij, da ste me povabili, da vas lahko nagovorim. Voščim vam doživet državni praznik in vse najboljše naprej.«
Župan se je, v imenu občine Šentjernej, zahvalil nekdanjemu predsedniku Pahorju za sodelovanje pri nastanku samostojne in demokratične Slovenije ter njegov trud za njen razvoj in ugled danes. Ob tej priložnosti je vidno ganjenemu Pahorju izročil portret, ki ga je naslikal slikar Samo Kralj.
Slavnostno akademijo je obogatil lep, z dediščino in domoljubjem navdahnjen kulturni program scenaristke in režiserke Lucije Kuntarič. Nastopila je glasbena skupina (Jernej Šuštaršič, Miro Tomšič, Jernej Zoran, Matic Franko), tolkalska skupina MUVA RUVA GRUVA, pevki Nina Šalamon in Anja Kramar, Vokalna skupina Ingenium Ensemble, Glasbena skupina Stretto, plesalca Peter Fileš in Maja Pucelj, otroška in mladinska plesna skupina HARLEKIN, učenci in učiteljska gledališka skupina OŠ Šentjernej, Otroška folklorna skupina Šentlora, mladinski recitatorji in harfistka Neli Kržičnik. Program je z mislimi na kresno noč prepletal voditelj Luka Bregar.
Galerija
