Začelo se je pred devetimi leti z na prvi pogled precej nedolžno stavo. Ciril Totter iz Gribelj je šel namreč stavit, da bo pretekel Ljubljanski maraton, čeprav se prej ni mogel ravno pohvaliti s tekom. A sprejel je izziv, leta 2010 odtekel maraton v našem glavnem mestu in tek se mu je tako priljubil, da mu je ostal zvest vse do danes.
A ne le da Ciril od takrat teče na tekaških prireditvah, predvsem maratonih, všeč so mu tudi bolj odštekani teki, kot jih sam imenuje. Tako je na primer iz domače vasi tekel na čevapčiče v Kladušo. »Najprej so se odpravili proti Bosni in Hercegovini člani pohodniške skupine Tempoo iz Semiča, sedem ur za njimi, torej ob 8. uri zvečer, pa še jaz. Moral sem namreč prej vse opraviti v hlevu,« pove Ciril, ki je sicer čisti kmet. Na domači kmetiji redi kar 140 živali, od krav, ovac, koz do prašičev, prideluje hrano za vse živali, izdeluje sir in predeluje meso. A čeprav so odšli pohodniki na pot iz Bele krajine na začetku popoldneva, Totter pa zvečer, jih je moral čakati 15 kilometrov pred hrvaško-bosansko mejo.
Kar nekaj časa je zorela ideja o še enem odtrganem Cirilovem tekaškem podvigu. Zamislil si je, da bi v enem zamahu pretekel pot od Bele krajine do Triglava. Kot sam pravi, mu ni poznano, da bi do zdaj kdo že opravil takšno pot na ta način. »Vem, da so se ljudje iz Bele krajine odpravili na Triglav peš, a so hodili ali kolesarili več dni. Ne vem pa, da bi kdo pretekel to pot brez spanja,« pove Ciril, ki je poskušal prvič preteči razdaljo pred približno dvema letoma. Startal je na Gabru nad Semičem, a mu je začel zatekati gleženj, tako da mu je uspelo priti le do Prešernovega spomenika v Ljubljani. Vendar ni vrgel puške v koruzo. 19. julija letos se je znova z Gabra odpravil na pot proti Triglavu. Za cilj si je zadal, da pride na našo najvišjo goro v 24 urah.
»Teči sem začel ob 10. uri dopoldne, medtem ko je Jovo Dragutinovič iz pohodniške skupine Tempoo začel hojo proti Triglavu isti dan ob 4. uri zjutraj. Spremljali so ga člani Tempoa, moji spremljevalci pa so bili člani Tekaškega društva Bela krajina. Z Jovom sva načrtovala, da se dobiva ob vznožju Triglava in se skupaj povzpneva na goro. Vendar sem ga dohitel pri Lescah in rekel mi je, naj ga ne čakam. Jovu je uspelo priti na Triglav v 34 urah,« pripoveduje Ciril, ki pa je prišel do Aljaževega stolpa v 26 urah. A se s tem ni zadovoljil. Zatrjuje, da bo poskusil znova, verjetno že prihodnje leto, saj verjame, da je mogoče priteči na slovenskega očaka v 24 urah.
»Letos sem videl, kje lahko pridobim dve uri. Morda sem kdaj malo predolgo malical, minute pa so se nabirale. Zdaj vem, da bi lahko tudi hitreje jedel. Očesa pa nisem zatisnil niti za trenutek, a se mi niti ni dremalo,« se je naučil letos. Trase prihodnjič najbrž ne bo spreminjal. Letos je tekel po partizanski magistrali mimo Podturna do Grosuplja, skozi Škofljico v Ljubljano, skozi Medno, Lesce, Bled, Krnico, Zgornjo Radovno do Krme. Pretekel je 180 kilometrov. Iz Krme se je še s petimi prijatelji, ki so se pripeljali iz Gribelj, povzpel na Triglav.
A če ima načrt, da v prihodnjem letu priteče iz Bele krajine na Triglav v 24 urah, Ciril razmišlja tudi že o naslednjem podvigu. Načrtuje namreč, da bi pretekel pot iz Bele krajine na Triglav, sestopil in nadaljeval tek še v Piran. »Malo sem si že ogledoval pot. Del poti proti slovenskemu Primorju bi moral preteči po Italiji. Seveda sem si določil tudi čas, v katerem bi mi uspel podvig, in sicer 50 ur. Takrat bi moral kakšne štiri ure tudi spati. Toda prav nič več, če hočem, da mi načrt uspe!« je strog do sebe Ciril Totter, ki razmišlja, da bi bili v prihodnje njegovi odštekani teki tudi dobrodelni.
