V Zavodu Friderik Irenej Barga so včeraj predstavili nastanek nove Dolenjske opere Deseti brat, skladatelja Aleša Makovca.
Producent Aleš Makovac je ob tem povedal, da operno delo nastaja v so-produkciji Zavoda Friderik I. Baraga in Zavoda Novo mesto ter bo izvedena na odru Trdinove dvorane v Kulturnem centru Janeza Trdine. Skupina ustvarjalcev, ki ustvarja že tretje leto je med tem pridobila vse značilnosti nekakšnega gibanja za kulturno-umetnostni razvoj Novega mesta, saj mesto šele z glasbenim gledališčem ali opero dobi pomen večjega kulturnega središča. Kakovost produkcije tako strmo narašča, da tudi njena ljubiteljska telesa ne morejo aktivno sodelovati brez temeljitega in celostnega izobraževanja posameznikov, ki sodelujejo v projektu. »V letošnji sezoni prinašamo na oder mnogo novosti. Povečana bo inštrumentalna zasedba, scenografija bo zahtevna, ne več minimalistična, bogata bo kostumografija, v predstavi sodelujejo tudi plesalci iz Folklornega društva Kres, kar še dodatno povzdigne težo projekta,« je dejal Makovac in izpostavil, da Novo mesto ni veliko mesto, ima pa razgibano okolico in razmeroma oddaljena večja mesta. »Želimo si, da bi se naša produkcija dotaknila tudi širše okolice (Krško, Brežice, Metlika,…). Zato lahko vabimo s sloganom ''Pridite v Novo mesto v opero'', kjer v sicer zelo skromnih pogojih nastaja velika in nič kaj skromna operna produkcija,« je sklenil Makovac.
Njegov soimenjak, skladatelj Aleš Makovac pa je povedal: »Sem avtor nove slovenske opere Deseti brat, ki ima podnaslov Romantična opera po istoimenskem romanu Josipa Jurčiča. Ta podnaslov zelo dobro opiše novo operno delo. V glasbeni svet ne prinaša nobenih revolucionarnih novosti, napisana je v pretežno tonalnem jeziku, ki je blizu širšemu poslušalstvu. Prinaša pa svež pogled na tista poglavja slovenske zgodovine, ki bi morala biti vsakemu Slovencu sveta. Napisana je za 10 solistov, otroško vlogo, zbor, plesalce in inštrumentalno skupino. Zaradi več vzporednih zgodb znotraj opere, ki jih predstavljajo različne osebe kot so Martinek Spak, Krjavelj, Manica, Lovre ali Dolef, je opera zelo barvita, saj vsak lik prinaša novo razpoloženje. Osnovno vodilo pri pisanju opere mi je bilo dejstvo, da želim na odru upodobiti navadne ljudi in ne odmaknjene like iz preteklosti. Vsi glasbeni prijemi služijo temu cilju. V opero sem želelvnesti tudi radost in veselje. Zato vsebuje veliko veselih plesov, ki želijo upodobiti preprosto naravo kmetov, ki se znajo ob trdem delu tudi poveseliti. Plesna naravnanost opere je nekakšen poklon našima baletnikoma Pii in Pinu Mlakarju, ki sta 1951 leta plesala pri Poličevi predstavi Deseti brat v Ljubljani. Prav je, da se nanju večkrat spomnimo.«
Umetniška vodja solistov Irena Yebuah Tiran je povedala: »Kot sem že večkrat povedala, se mi zdi poseben privilegij, da lahko nastopam pred domačo publiko. Za to sem še posebej hvaležna Alešu Makovcu, ki je s svojo vztrajnostjo in prodornostjo dosegel, da se ta trenutek morebiti gradi novo slovensko glasbeno gledališče. Upam, da bodo občinski možje in tudi na ministrstvu prepoznali vrednost takih projektov, kot so jo moji dragi pevski kolegi, ki sem jih povabila k sodelovanju. Ta projekt namreč temelji na entuziazmu in srčnosti in taki so vsi pevci, ki bodo peli v operi Deseti brat. Mislim, da imamo fenomenalno ekipo, odlično zasedeno po vlogah. Še posebej ponosna sem, ker so med našimi vrstami tako izkušeni pevci z dolgoletnimi izkušnjami na opernem odru, kot tudi izjemni mladi talenti, katerih čas šele prihaja.V operi nastopa tudi Maničin brat Balček, v katerega se bodo prelevili kar štirje pogumni fantje.«
Režiserka Eva Hribernik pravi: »Svet, v katerega zre gledalec, je razdeljen na dvoje. Na eni strani imamo hladen svet, v katerem bivajo predstavniki najvišjega družbenega sloja, ki verjamejo v moč denarja in oblasti. Glavni protagonist te polovice sveta je graščak Benjamin, ki je izrazito pridobitniško naravnan in svojo moč črpa iz denarja. Druga polovica sveta je zaznamovana s predstavniki nižjih družbenih slojev, ki verjamejo v moč svobode in ljubezni. To je topel svet. Nenehen stik in povezanost z naravo jim pomaga identificirati sebe kot sestavni del narave in vsega, kar je. Iz narave črpajo moč za delo in veselje do življenja. So prinašalci novega sveta. Zid, ki prostorsko ločuje dva svetova, je v resnici “most”, ki lahko združuje. Če na Lovrov prihod na grad Slemenice pogledamo iz simbolnega vidika, bi njegova “učiteljska” funkcija lahko pomenila vse kaj drugega, kot samo to, da postane domači učitelj mlademu Balčku. Lovro pride slovenskemu narodu pokazati pravo pot. To je pot srca. Lovro postane učitelj modrosti srca. Pomemben scenski element za razumevanje ideje uprizoritve je ogledalo, simbol spoznanja, ki zvesto zrcali vse “premike” družbe na notranjem in zunanjem nivoju ter odseva njihovo resnico. Martinkova smrt povzroči dokončen razpad starega sistema in ponovno povezavo dveh svetov. Razum in srce se združita v eno in vzpostavljen je nov red, ki temelji na zakonih, ki jih določa Narava, mati modrosti. Želim si, da bi naša uprizoritev gledalcem omogočila močno, intenzivno in subtilno izkustvo in odprla nova spoznanja glede človekovega obstoja in smisla njegovega bivanja.«
Jaro Ješe, scenograf in kostumograf pa je pojasnil: »Prostor scenskega dogajanja opere Desti brat smo opremili s kar najmanj elementi, ki še podpirajo zgodbo. Namesto reprezentativnega ali iluzionističnega pristopa, smo raje ubrali drugačno pot, ki omogoča, da odrski liki živijo svojo dramo v simbolnem prostoru. Ta nas torej vabi, da miselno prestavimo idejo zgodbe v katerikoli čas, in iz nje potegnemo resnico, ki je pomembna tudi danes. Tako poskuša prostor aktualizirati ideje Romantične opere in zgodbe, in hkrati dovoliti glasbi in pesmi, da zavzameta osrednjo vlogo gledališkega spektakla. Scenografski prostor opere sledi ideji o multiplikaciji odrske akcije. Zgodba Desetega brata že v Jurčičevem originalu zaznamuje dualizem vseh vrst: zgodba se pne med nasprotnimi bregovi grajskega in vaškega okolja, hkrati pa znotraj pripovedi soobstajata dva časa – pretekli in sedanji. Ta dvojnost dogajanja zaznamuje tudi naš scenski prostor v katerem se znajdejo protagositi operne različice Jurčičeve zgodbe. Odrski prostor definira osrednji scenografski element – zid, ki tekom dogajanja prevzema vsakič drugačno vlogo. Je stena, ki deli prostor na znotraj in zunaj, ki ločuje grad od vaškega travnika, ki deli med danes in včeraj. Hkrati je tudi most – prostor srečevanja, kraj kjer se zgodijo nove reči, kjer se drama odrske akcije koncentrira v eni sami točki. Ta točka je os, okoli katere prizoriče zaniha, in most lahko postane tudi ženitna miza, v tretjem dejanju pa gorska stena, kraj konflikta, na koncu tudi kraj smrti. S svojo težko prezenco nam zapira pogled, a nam hkrati omogoča, da slutimo odsev nekega drugega časa in neke bolj prijazne prihodnosti za njim.«