V soboto, 30. decembra, je bilo na novomeškem Glavnem trgu pri spomeniku pred Rotovžem prijetno, sproščeno, povsem drugače, kot je bilo na ta dan pred 80. leti. ZB za vrednote NOB Novo mesto in KO ZB za vrednote NOB Center sta namreč pripravila spominsko slovesnost ob 80. obletnici krute smrti partizanov Franca Janca in Alojza Hacina.
Udeležilo se je je veliko članov, ob imenitno zastavljeni in izvedeni slovesnosti so nastopom in govoru Dušana Černeta, predsednik ZB za vrednote NOB Novo mesto, prisluhnili tudi naključni sprehajalci. Tako je sporočilo slovesnosti doseglo svoj namen, na kar je opozoril tudi slavnostni govornik, ki je med drugim poudaril: »Čas beži, leta minevajo, spomini bledijo, ljudje odhajajo. A zapisi in pričevanja ostajaj shranjeni in pripravljeni čakajo, da jih na glas povemo, obudimo in oživimo. Dogodki in ljudje bodi živeli toliko dolgo, dokler bomo o njih govorili in se jih spominjali.«
V nadaljevanju govora je Dušan Černe povzel enega od časopisnih poročil, zabeleženega takoj po vojni, ki je govorilo o tedanjih mračnih časih. Prebrano ni pretreslo le mlajše udeležence slovesnosti, pač pa tudi starejše: »V četrtek, 30. decembra 1943, je zaradi številnih aretacij meščanov in dober teden pred tem izvršenega nečloveškega pokola Valantičeve družine razburjeno mesto zopet vznemirilo postavljanje drogov na Glavnem trgu pred Povhovo hišo, iz katerih so se kmalu izobličila vešala. Novomeščani so vedeli, da se uresničujejo domobranske grožnje, s katerimi so jim domobranci zasmehljivo obljubljali povišanje.«
Zgodaj okoli desete ure je namreč štiričlanska domobranska patrulja, ki jo je vodil poročnik Einspiler,
pripeljala na trg partizana, 31-letnega Franca Janca in 24-letnega Alojza Hacina. Toda tudi tu so domobranci svoj posel opravili slabo in nehote mlada človeka dodatno mučili: »Janc in Hacin sta morala stopiti na pručki, krvnik jima vrže vrv okoli vratu in spodbija pručki. Vrv pa je bila predolga in oba zadeneta z nogami ob tla. Zdaj sta si morala sama popraviti pručki in ponovno stopiti na nje. Pri drugem izpodbijanju je Janc vendarle obvisel, Hacin pa je zopet bil z nogami na tleh. Zločinski krvnik
ga je še dvakrat prisilil na pručko in mu jo dvakrat spodbil, pa brez uspeha. Ta zverinski postopek je presedal celo nemški vojakom, ki so gledali to strahoto, in eden od njih je skočil po kak meter dolg drog in okoli njega ovil ter s tem skrajšal vrv. Tako je nesrečni Hacin pa več kot dvajsetih minutah umrl. Ker pa so se domobranci bali, da bi se vrv le ne odvila, so Hacinu spodvili noge in mu stopala privezali k telesu. Fotografski posnetek, ki ga je napravil nemški oficir, nam ga je ohranil fotograf Gvido Dolenc, je neovrgljiv dokaz tega zločinskega postopka.«
Spominsko slovesnost so oblikovali voditeljica Nina Štampohar, harmonikar Mitja Bukovec, recitatorke Maša Berger, Heda Kastelic in Silva Kužnik, 1. spominska novomeška partizanska četa in praporščaki.
Galerija
