Svojci so se danes poslovili od Robija Erjavca. Tiho, v najbolj intimnem krogu njegovih najdražjih, z veliko ljubezni in ob nagajivem vremenu, ki ga je sam tako oboževal. Ob tem so nam sporočili: »Danes ga nismo zmogli deliti z vami, čeprav je bil on vedno tukaj, za vas! Hvala vsem, ki ohranjate spomin nanj. Hvala za vse izrečene in napisane besede, za podporo, izrečena sožalja in misli. Od njega se lahko poslovite na pokopališču v Prečni pri Novem mestu. Dragi naš Sonček, pustil si veliko praznino v naših srcih. Počivaj v miru! Z ljubeznijo tvoji – mami Milka, brata Martin in Peter z družinama.« Robi Erjavec je bil vrsto let naš sodelavec tudi na Radiu Krka, zato se vsi v mislih poslavljamo z zapisom njegove dolgoletne sodelavke Renate Mikec:
»Robi Erjavec je svoje prve radijske izkušnje sicer kratek čas nabiral na Radiu Sraka, k nam pa je prišel s trebanjskega Radia Max, na povabilo Sandija Pirša. Brez pomislekov lahko rečem, da je s svojim delom naš radio postavil na zemljevid prepoznavnosti in na vrh poslušanosti v regiji in tudi širše. Torkova in četrtkova jutra so bila prav takšna kot je bil on – polna energije in smeha. Poslušalci so ga zaradi izjemnega radijskega talenta, njegove srčnosti in neposrednosti, takoj vzljubili. Tudi sobotni dopoldnevi so bili njegova stalnica in gospodinje so pogosto pripovedovale, da sta kuhanje in pospravljanje ob Robijevih komentarjih in njegovem radijskem humorju precej bolj prijetni opravili. Poznal je težave v lokalnem okolju in se pogosto loteval tem, za katere mnogi niso imeli poguma. Posebno področje, ki mu je izkazal največjo pripadnost, je bila romska tematika. S tistimi Romi, ki so povzročali nemir v okolju, je stal na okopih. Zaradi odpiranja težav in kazanja s prstom na kriminal v dolenjskih romskih naseljih, je bil pogosto deležen tudi številnih groženj, a se jih nikoli ni ustrašil, pa čeprav se je v sebi zavedal možnih posledic.
Robi je imel kot radijec vselej »srečo« tudi pozimi. Prvi sneg je zagotovo zapadel takrat, ko je bil dežuren prav on. Vedeti moramo, da je za vsako radijsko ekipo prvi sneg vedno zahteven zalogaj. Potrebno je namreč dobiti prave informacije o prevoznosti cest, poznati pa moramo tudi jasna pravila, kaj je dolžan opraviti vsak lastnik sam in za pluženje katerih ceste, parkirišč in pločnikov mora poskrbeti zimska služba. Kritike Robija Erjavca so bile zelo odzivne. Nekateri so jih sprejeli in svoje delo izboljšali, nekateri pa so se jezili in krivdo znašali na druge – a takšno je novinarsko delo. Robi je bil kot nekakšen strelovod med malim človekom, ki se mu je zgodila krivica in uradniki, ki svoje delo niso opravili tako kot bi morali oziroma bi bilo prav.
Kot sodelavec je bil zanesljiv in izjemno delaven. Mnogim radijskim začetnikom je bil na voljo kot mentor, saj je večino svojega prostega časa preživel kar na radiu. Če ni bil na programu, je delal na radijski in kasneje tudi na svoji spletni strani, bil v pomoč kolegom ali pa skuhal kavo, da je bilo delo prijetnejše. Nič mu ni bilo težko. V pogovorih s sogovorniki je bil vselej brez dlake na jeziku in prav toliko drzen, da je prišel do jasnega odgovora. A bil je tudi poln empatije - prav ta njegov socialni čut je prišel do izraza na odrih številnih dobrodelnih prireditev, ki jih je vodil. Njegova preprostost, odprtost in dostopnost je ljudi kar vabila k njemu. Sprejeli so ga kot prijatelja, pogosto z občutkom, da ga osebno res poznajo in če so ga ustavljali ali pa z njim želeli spregovoriti kakšno besedo, je bil vselej na voljo.
Naše radijske poti so se z leti razšle, a na radiu je pustil svoj poseben pečat in močne sledi ter ustvaril številna dosmrtna prijateljstva. Kasnejša srečevanja so bila s prav takšno iskro kot takrat, ko smo bili sodelavci – smeh, hec in zabava. Nečesa pa ni nikoli izrekel - da je utrujen in da ne zmore. Pa verjetno je bil, saj je bil dolga leta razpet med Ljubljano in svojim domom na Velikem Slatniku, med Dolenjsko in Belo krajino, med televizijo POP TV, Radiom Krka in dolgoletnim ustvarjanjem na svojem portalu Dolenjskanews, za povrhu pa je bil tudi na številnih odrih javnih prireditev in povsod tam, kamor so ga vabili dogodki. Vse to je terjalo svoj davek, a v okolju, kjer je pustil svoj pečat, je bil človek, ki so ga poznale, sprejele in tudi oboževale vse generacije.
Roberto, tvoja prisotnost bo zato večna, v srcih, mislih in besedah. V vremenu, na gozdnih poteh, v radijskem etru in na TV zaslonih, na spletu in v družbi prijateljev, ki bodo vselej nizali spomine nate. Vedno si bil človek »za zapomnit’«. Svojcem in vsem, ki se bodo še dolgo borili z mislimi nate, iskreno in globoko sožalje. Tebi pa… »Dej, prid' nazaj! Celo štalo si naredu!«
Renata Mikec