Zadnji teden v oktobru je v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto minil v znamenju kriminalk. Ob čisto pravem prizorišču zločina v novomeški knjižnici so v sodelovanju s Policijsko upravo Novo mesto pripravili posebno, bralno-kriminalno intervencijo, ki so jo poimenovali "Krimi teden".
Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto in Policijska uprava Novo mesto sodelujeta le ob redkih priložnostih. Zadnji teden v oktobru so se odločili, da skupaj pripravijo "Krimi teden", posebno, bralno-kriminalno intervencijo, v sklopu katere so izpostavili kakovostno kriminalno literaturo in filme ter predstavili poklic kriminalista in forenzika.
Ves teden je bila na ogled tudi razstava, čisto pravo prizorišče zločina, ob katerem je ob zaključku intervencije potekal pogovorni večer Kaj imajo skupnega kriminalke, kriminalistične TV serije ter poklic forenzičnega tehnika in kriminalista? Primer so reševali v družbi igralke v slovenskih kriminalnih nadaljevankah Nike Rozman, forenzičarke Kristine Barbo in kriminalista Andreja Lisca s Policijske uprave Novo mesto, s katerimi so spregovorili o dejanskem načinu dela v primerjavi z detektivskimi knjigami in televizijo. Nika je ob snemanju kriminalne serije Jezero, ki ji je dala medijsko prepoznavnost, čutila posebno odgovornost ob prvencu tega žanra v Sloveniji. Ni samo prebrala istoimene knjige Tadeja Goloba ter študirala scenarija in vloge, ampak je tudi kontaktirala forenzičarko Kristino Barbo za nasvete, prebrala učbenik kriminalistike in se naučila rokovati z orožjem. Barbova je tudi sicer svetovala pisatelju Golobu pri pisanju knjige Jezero o postopkih dela forenzikov, saj se je specializirala za krvne in spolne delikte. Iz prakse sta tako kriminalist kot forenzičarka poudarila pomen sledi zločina, ki jih je potrebno najprej odkriti, nato pa ustrezno zaščititi, zato je prvih 48 ur po kriminalnem dejanju ključnih in minejo brez hrane in spanja. »Pogosto so sodbe odvisne od tega, kako kakovostno delo opravimo v prvih 48 urah, zato je to za naju izjemna odgovornost.« Eni uri dela na terenu sledijo v povprečju še tri ure dela za računalnikom. Zmotno je mnenje, da forenziki in kriminalisti sčasoma otopijo nad grozotami, s katerimi se soočijo – njihova varovalka je odgovornost do preminulega in svojcev. Od vsega groznega, kar vidijo, je dejala Barbova, ne postanejo tudi sami "grozni": »Če bi travmatizirani hodili domov, ne bi bili za ta poklic, ki ti da dve stvari – ponižnost in hvaležnost za vse, kar imaš.« Ker pa je včasih prav težko ostati ravnodušen, jim je na policiji zagotovljena tudi psihološka pomoč 24 ur na dan. Pogovor je razblinil kliše kriminalnih filmov in knjig o čustveno nestabilnih preiskovalcih zločinov. To za ta poklic, sta poudarila forenzičarka Kristina Barbo in kriminalist Andrej Lisec, bi bilo tako, kot da se kuhar ne bi umival. O delovnem dnevu kriminalista je Andrej povedal: »Noben dan se ne začne isto, ker nikoli ne vemo, kaj se bo zgodilo. Najpomembneje pa je, da vsako stvar, ki jo delaš, delaš s strastjo.« »Zmota je, da pri svojem delu čez čas otopimo. Mi sočustvujemo, smo jezni, ko se zgodi zločin in želimo zadostiti pravici. Oba z Andrejem sva po naravi veseljaka. Tudi mi moramo biti pri delu kreativni, moraš se vživeti v vlogo storilca in uporabiti domišljijo pri miselni rekonstrukciji dogodka,« je še dodala Kristina.
Študija za poklic kriminalista in forenzika ni, do njega napreduješ po kariernem sistemu znotraj policije. Pri tem so bistvene izkušnje, ki jih sčasoma pridobijo, in številna dodatna notranja usposabljanja.
Kristina Barbo in Andrej Lisec sta se ob prizorišču zločina v knjižnici srečala tudi z navdušenimi mladimi bralci in ljubitelji kriminalk iz bralnega kluba OŠ Drska. Predstavila sta jim svoj poklic in odgovarjala na njihova številna vprašanja. Med drugim sta mladim na srce položila: »Drug do drugega moramo biti odgovorni. Po naših izkušnjah jo najslabše odnesejo tisti, ki so tiho.« O odgovornem ravnanju v obdobju najstništva pa: »Občutek zavedanj posledic svojih dejanj je v puberteti močno zmanjšan. Kljub vsemu se od vas že pričakuje določena mera zrelih odločitev. Z nepremišljenim ravnanjem npr. na spletu ali posredovanjem svojih fotografij neznanim virtualnim »prijateljem«, si lahko že v teh letih močno zagrenite življenje. Hkrati je dobro vedeti, da je takrat dojemanje problemov potencirano in da ni nič tako hudo, kot morda izgleda na prvi pogled.«
Galerija
