Iz Trsta do Ljubljane in iz Ljubljane v Brežice je v minulem četrtku pot vodila gledališko režiserko, pisateljico in publicistko Ivano Djilas ter njenega prijatelja, mnogostranskega ustvarjalca Boštjana Narata Medena.
V goste so ju povabili v Knjižnico Brežice ob začetku nove sezone programa Posavci beremo skupaj, v okviru katerega knjižničarji Posavja neumorno sodelujemo že trinajsto leto. Z izbranimi književnimi deli, za katere menimo, da jih je vredno prebrati, Valvasorjeva knjižnica Krško, Knjižnica Sevnica, Posavska potujoča knjižnica in domača brežiška knjižnica tudi letos nagovarjamo javnost in k sodelovanju vabimo do vključno 20. novembra. Skrbno izbrani aktualni bralni seznam programa poleg devetintridesetih ostalih naslovov sestavlja tudi delo A si lahko vsaj enkrat tiho – zbirka esejev, biografija našega sveta in svojstvena avtobiografija Ivane Djilas, ki skozi svoje osebne zgodbe pripoveduje o družbi, v kateri živimo.
Ivana in Boštjan sta se v Brežice pripeljala skupaj in tako pred publiko pravzaprav le nadaljevala svoj pogovor, začet v avtomobilu. Prizori iz avtoričinega običajno-neobičajnega življenja pa so nam odstirali vsebino izbranega dela. Gledališka režiserka, morda pisateljica v nastajanju, kakor se Ivana označi sama, je spregovorila o svojih začetkih, prihodu v Ljubljano in osamljenosti ob tem, pridobitvi državljanstva, osvoboditvi strahu in prvih, javno izgovorjenih besedah v slovenščini, svojih treh fantih oziroma družini. Boštjan jo je ob vsem tem označil za »uspešnico«, k čemur pa je Ivana dodala, da so jo do tu pripeljali oziroma vodili številni neuspehi, prebijanja skozi težke situacije. Te pa so jo vedno znova pripravile na naslednje …
Besedila v knjigi so nastajala deset let. Približno polovica jih je bila napisana za revijo Mladina. Nekatera so bila objavljena v gledaliških listih ali pa so nastala v okviru pogovorov o predstavah. Druženje v knjižnični dvorani se je zaključilo z vsebino eseja z naslovom Ljubezenska zgodba.