Občina Semič, Kulturno društvo Orel in semiška knjižnica pripravljajo drevi tradicionalne, 22. Krakarjeve dneve, posvečene pesniku, novinarju, uredniku, prevajalcu, esejistu in profesorju Lojzetu Krakarju. Z nizom kulturnih prireditev želijo pomen rojaka trdneje umestiti v zavest občanov in širši kulturni prostor.
Včeraj zvečer so se z literarnim večerom Cankarjeve poezije in proze v avli KC Semič začeli 22. Krakarjevi dnevi, ki jih tudi letos pripravlja domače KD Orel. Nastopili so Boža Krakar Vogel, recitatorke Iskrice,učenci Glasbene šole Črnomelj in Vesna Malnarič.
Krakarjeve dneve bodo nadaljevali danes. V kulturnem centru bodo skupaj s Slavističnim društvom Slovenije najprej dopoldne pripravili okroglo mizo in jezikovno delavnico Dajmo priložnost slovenščini, na večerni osrednji prireditvi Literatura obrobnih pokrajin pa bodo gostili tržaškega pesnika, publicista in prevajalca Marka Kravosa.
Na jutrišnji zadnji dan Krakarjevih dni bo na programu tradicionalni koncert pevskih zborov in semiških pritrkovalcev, so še sporočili iz Semiča.
Med sodelujočimi na Krakarjevih dnevih sta še Glasbena šola Črnomelj in Srednja šola Črnomelj.
Lojze Krakar se je 21. februarja 1926 rodil v Semiču. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, med drugo svetovno vojno pa je bil zaprt v italijanskih taboriščih in nemških zaporih.
V Ljubljani je diplomiral iz slavistike, kasneje pa delal kot urednik pri Tovarišu, Cicibanu, na RTV Ljubljana in pri Cankarjevi založbi. Deloval je tudi kot samostojni književnik, med letoma 1965 in 1975 pa je kot lektor za slovenščino gostoval v Frankfurtu, kjer je leta 1970 tudi doktoriral. V Ljubljani je 24. decembra 1995 tudi umrl.
Krakar je izdal več pesniških zbirk. Med temi V vzponu mladosti (1949), Cvet pelina (1962), Sonce v knjigi (1962), Med iskalci biserov (1964), Umrite, mrtvi (1965), Noč, daljša od upanja (1966), Krik (1968), Vdanost (1970), Predlogi (1971), Izbrane pesmi (1971), Nekje tam čisto na robu (1975), Sporočilo (1978), Poldan (1980), Romanje v Kelmorajn (1986), Klinopisi (1988), Pacem in Terris (1990), Hvala ti, življenje (1991) ter Tu in onstran (1993).
Za svoje književno delo je prejel več nagrad, med pomembnejšimi nagrado Prešernovega sklada leta 1963, Prešernovo nagrado leta 1977 za pesniško zbirko Nekje tam čisto na robu in dve Levstikovi nagradi v šestdesetih letih ter leta 1991.