V sklopu letošnje akcije Očistimo Slovenijo, ki poteka pod okriljem svetovne pobude Očistimo svet, je čiščenje podzemnega sveta še kako pomembno. V Mirni Peči v jami Mala Vratnica so našli od pnevmatik do kotlov, pa tudi sledi, da je v jamo nekdo odvrgel žival. Pri odstranjevanju odpadkov so si pomagali s traktorjem.
Slovenci smo ponosni na svoje podzemlje, Postojnsko jamo ter vse druge jame, človeško ribico, katere domovina je naše podzemlje in obtem črna človeška ribica živi samo v slovenskih jamah, v Beli Krajini. Ob vsem tem pa so številne jame lokalna in splošna odlagališča in so naša, čeprav pogosto očem manj vidna, največja sramota. Tudi zato je ob takih akcijah kot je Očistimo Slovenijo pomembno, da sodelujemo tudi jamarji. Ne gre za to, da ta smetišča motijo nas, gre za to, da voda spira strupeni snovi v podzemlje in to potem črpamo kot pitno vodo, kar pomeni, da z vsemi temi odlagališči zastrupljamo sami sebe,« je povedal predsednik Jamarskega društva Novo mesto, ki je pod okriljem občine Mirna peč in ob sodelovanju Jamarskega kluba Brežice in Jamarskega kluba Krka očistilo 64 metrov globoko jamo Mala Vratnica v občini Mirna peč, jamo, v kateri se je praktično začelo dolenjsko jamarstvo.
16 jamarjev iz treh klubov je v celodnevni akciji očistilo vhodni del jame, v katerem so bili različni odpadki. Novomeški jamarji so sicer poznani po svoji inovativni in nadvse učinkoviti tehniki čiščenja podzemnih brezen s pomočjo dvigala na tovornjaku, tokrat pa so odpadke dvigali s pomočjo traktorskega vitla. V 19 – tih dvigih so iz jame potegnili približno 5 kubičnih metrov gum, kovinskih odpadkov vse od peči za kuhanje žganja do peči za centralno kurjavo ter druge odpadke.
»Ne morem si predstavljati napore človeka, ki je do jame privlekel to težko peč, namesto da bi jo enostavno postavil doma pred vrata in bi jo komunalci odpeljali kot ostale kosovne odpadke,« je komentiral Mitja Remih, jamar JK Novo mesto.
»Ob čiščenju jam so za nas jamarje največja težava klavniški odpadki in različni kadavri poginulih živali, ki jih nekateri še vedno odmetavajo v jame,« je pripovedoval Leopold Bregar, predsednik JK Krka, ki se v jami ni mogel načuditi temu, da je nevestni lastnik živali le to odvrgel v jamo skupaj s številko živali (7918), po kateri ga lahko veterinarji identificirajo. »Tudi v okolici naselij ob Krki in širše je ogromno onesnaženih jam. Naš kljub očisti vsako leto eno, vendar je to seveda premalo in bi država morala nujno razmisliti kako sofinancirati in podpreti čiščenje podzemlja, ne pa da vse skupaj prepušča entuziastom, ki nam ni vseeno,« je bil kritičen Bregar.
Na akciji je sodeloval tudi tajnik JK Brežice Jure Tičar, ki je v Jamarski zvezi Slovenija vodja Službe za varstvo jam. Zaposlen je kot asistent in mladi raziskovalec na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU v sklopu priprave doktorata pa se ukvarja z zakonitostmi prostorske razporeditve onesnaženih jam. S preverjanjem podatkov ter kasnejšo primerjavo na terenu je že prišel do dokaj verodostojnih in točnih podatkov o številu in obsegu onesnaženosti slovenskega podzemlja. Tako pravi, da je v naši državi onesnaženih okoli 20 odstotkov vseh jam, kar pomeni več kot 2.000 objektov.
»Struktura odpadkov je zelo pestra. V podzemlju najdete vse od klavniških odpadkov in mrhovine, gume, kovinske kosovne odpadke pa tudi nevarne, s katerimi moramo jamarji še posebej pazljivo ravnati. To so akumulatorji, neeksplodirana ubojna sredstva, nemalokrat pa tudi različna zdravila. Količina odpadkov v posameznih jamah je različna, od nekaj kubičnih metrov pa do 100 in celo 200 kubičnih metrov.«
Jamarji JK Novo mesto so v preteklih letih očistili že več jam, čiščenje Male Vratnice, kar je predlagal nekdanji predsednik JK Novo mesto Jože Tomšič, pa je bila prva taka medklubska akcija. Pred več kot desetletji je bilo sodelovanje med dolenjskimi klubi živo, kasneje pa je zamrlo, se pa v zadnjih letih izjemno dviga. Tako pri različnih skupnih raziskovalnih, izobraževalnih in reševalnih ter tudi družabnih akcijah. Pred desetletji so bili na Dolenjskem priljubljeni dolenjski jamarski tabori, potem so zamrli, leta 2016 pa so jih obudili na pobudo JK Krka, jamarji predvsem člani JK Novo mesto, Krka in Brežice pa so jim dali širok značaj od izobraževanje do druženja in tudi čiščenja.
Mala Vratnica
V jami Mala Vratnica se je praktično začelo dolenjsko jamarstvo in to leta 1906. Spust v jamo je opisal urednik Dolenjskega lista Franjo Pirc v podlistku En dan šest jam, šest fara. Podlistek, ki je izhajal od 2. junija do 2. julija leta 1906. Opisal jo je z imenom Mala Vratanca in jo tudi dokaj natančno opisal. Da gre za 10 metrov dolgo in 1 meter široko odprtino na vrhu od 15 do 20 metrov globokega vhodnega brezna. Napisal je, da je sestavljena iz treh različnih oddelkov. Vhodnega brezna, glavne dvorane in tretje dvorane ter rova. Zanimivo je, da je Pirc omenil tudi najlepši del v Mali Vratnici, to je »zvonarsko skupino v kapelici«. V jamo so se takrat spustili Karol Dolgomustafa, potem Eisenbart, ki je bil asistent lekarne Bergmanna v Novem mestu, Pikel, nadučitelj v Mirni Peči, in Franjo Pirc. V jami so našli podpis Frid. Schulza iz deželnega muzeja v Ljubljani z datumom 10. maj 1877 (verjetno preparator Deželnega muzeja iz Ljubljane Ferdinand Schulz, ki je v Novem mestu tudi opravil nekaj arheoloških raziskovanj, op. p.) Pirc je pri omenjenem gospodu preveril istovetnost podpisa in datuma, kajti podpis je izgledal svež, Schulz pa je potrdil obisk jame.
Mala Vratnica je tesno povezana tudi z delovanjem JK Novo mesto, tam je potekala prva vaja dolenjske jamarske reševalne skupine leta 1989, več vaj pa je bilo v tej jami tudi kasneje. Jama je danes raziskana do globine 64 metrov in velja za trenutno najglobljo jamo v občini Mirna Peč.