Na območju Krajinskega parka Kolpa so postavili dve modri polici: v Baričevi hiši v Prelesju in pri Starem podu v Adlešičih. Te dni so obeležili drugo obletnico modre police in ob tej priložnosti predstavili tudi zanimive goste.
Ideja o modrih policah se je (tako kot številne druge »novotarije« v Belokranjskem okolju) porodila, humoristu, pisatelju, pesniku, voditelju … Toniju Gašperiču: "Na modro polico na javnem prostoru odlagamo knjige, ki jih več ne potrebujemo. Tam jih lahko vzamejo tisti, ki so jim všeč, jih zamenjajo za druge; ali pa le posedijo in preberejo knjigo."
To zamisel je Toni v zadnjih petih letih uresničeval v sodelovanju z Ljudsko knjižnico Metlika. Prva je bila postavljena 24. avgusta 2011 pred Bistrojem Julija v Metliki. Sledilo ji je še 16 podobnih modrih polic, dve sta tudi na vlakih.
"Na območju Krajinskega parka Kolpa imamo dve modri polici: v Baričevi hiši v Prelesju in pri Starem podu v Adlešičih. Te dni smo obeležili drugo obletnico modre police (kot je rekel Toni …je ta sicer modra omara, a vseeno šteje za modro polico…) in ob tej priložnosti predstavili tudi zanimive goste. Toni Gašperič se je v četrtek zvečer pogovarjal z zanimivima gostoma iz lokalnega okolja in skupaj so predstavili knjigo KROGI. Kot sta nam povedla slikarka Joni Zakonjšek in režiser Vlado Škafar sta v knjigo strnila drobne utrinke – misli, ki sta si jih dolgo izmenjavala. Misli v slovenskem jeziku so prevedene tudi v angleški in japonski jezik. Knjiga, ki jo zaznamujejo akvareli izdelani v krogu je razporejana skozi letne čase zaključuje pa jo poglavje poklonov. Avtorja, ki že nekaj let živita v Velikih Selih sta predvsem predstavila svoje delo, Toni pa ju je vzpodbudil, da povesta brez dlake na jeziku tudi kaj menita o okolju v katerega sta se preselila in o ljudeh, ki tukaj živijo", so zapisali v Metliški knjižnici.
Joni Zakonjšek je pri svoje delu zelo natančna in nenehno slika in se dolgo posveča svojim stvaritvam. Nekatera dela so nastajala tudi več let. Razstavljala je na vseh koncih Slovenije in tudi v tujini, veselo pa pričakuje priložnost postavitve razstave v Belokranjskem okolju. Manca Košir je njene slike na razstavi v galeriji Equrna opisala z besedami: »Sva vzdihovali zaradi lepote slik, ki človeka peljejo v transcendenco, v Eno večnosti, brezgrajnosti brezčasne. Ni denarja, ki bi lahko poplačal Jonino slikarsko delo, pravzaprav njeno kontempliranje z barvami, okopano v svetlobi, ki jo je ona sposobna videti, občutiti, naslikati…«
Vlado Škafar pa je znan po večih pomembnih delih: ponovna vzpostavitev delovanja Kinoteke, ustanovitelj filmskega festivala Kino Otok, kot režiser pa se je uveljavil s filmi: Stari most, Peterka: leto odločitve, Otroci, Oča, Deklica in drevo in Mati. Tudi letos je s svojim zadnjim filmom (Mati) sodeloval na festivalu v Nizozemskem Rotterdamu, z celovečercem Oča pa je pred leti prodrl na Beneški festival. Danes čaka na nov navdih za dela na drugem področju.
Večer so popestrili tamburaši KUD Božo Račič Adlešiči in ljudski pevki Katica in Marija s šaljivo prigodno pesmico. Ko je Toni omenil, da ga Vladimirjev priimek – Škafar spominja na ŠKAF (posoda za vodo, vino…), so se domačini takoj spomnili, da se škafu po adlešiško reče ŽBANJA – in tako je Vlado in domačija na kateri živi končno pridobila domače ime (ki ga imajo vse hiše v okolici): Vlado Škafar – Žbanja.
In za konec še eden od poklonov Vlada Škafarja v knjigi Krogi:
zaspala je in zacvetela
po modrih poljih svojih sanj
kot sanjska sapa zažarel je
nad njenim spanjem rožni plam
Galerija
