Številni lastniki psov se v teh dneh odpravljate na sprehode v naravo, ki se je dodobra prebudila. Med njimi tudi močeradi, ki sicer nikomur ne želijo nič slabega. Te dvoživke pa so lahko zaradi pasje zvedavosti, za slednje usodne.
Pes se z močeradovi strupom zastrupi tako, da močerada ugrizne ali pa samo poliže-močerad ima namreč zaušesne žleze, iz katerih izloča strup, ki se preko sluznice prenese v organizem in preide v kri. Gre za živčni strup, ki je zelo močan, znaki zastrupitve pa se pojavijo v nekaj minutah: močno krčenje mišic, drget, pospešeno dihanje in penasto slinjenje. Žival lahko zaradi zastrupitve pade v šok in se zaduši.Nujno je v najkrajšem času žival pripeljati do veterinarja, če je rešitev sploh še mogoča. Glede na količino zaužitega strupa, teže psa, konstitucije in telesne kondicije skupaj z zdravstvenim stanjem odločajo, kako intenzivni bodo znaki zastrupitve. Če je veterinarska oskrba uspešna, se sicer krajši čas še lahko pojavljajo spremembe v vedenju psa, cmokanje, tresavica in slinjenje, trajnih posledic pa naj ne bi bilo.
O močeradih
Navadni močerad (Salamandra salamandra) je ena od 60 vrst na Zemlji, ki sodijo v družino pupkov in močeradov (Salamandridae).
Izrazito kontrasten, črno rumen, vzorec njegovega telesa opozarja plenilce na strupenost živali. Pravimo, da je navadni močerad svarilno obarvan. Razporeditev živo rumenih, različno oblikovanih in različno velikih, lis posutih po bleščeče črnem telesu je drugačna pri vsakem osebku. Le veliki zaušesni žlezi sta pri vseh osebkih rumeni. Ležita na zatilju za močeradovimi očmi, na njih pa so, kot črne pike, dobro vidna izvodila strupnih žlez. Te so pri navadnem močeradu prisotne še v dveh nizih vzdolž sredine hrbta in v enem nizu na vsakem boku in potekajo od glave do repa.
Navadni močerad je žival s sploščeno, široko glavo, ki je z vratom jasno ločena od čokatega telesa. Tega nosita dva para kratkih, krepkih nog z debelimi kratkimi prsti. Rep je v prerezu okrogel in nekoliko krajši od trupa. Odrasla žival od konice ust do konca repa navadno meri od 11 do 20 cm, redko več; samice pa so praviloma zajetnejše in večje od samcev.
Življenjski prostor navadnega močerada so listnati in mešani gozdovi z gozdnimi potoki ali izviri. Odrasli živijo na kopnem, vendar se v suhem vremenu skrivajo pod odmrlimi debli dreves, pod štori ali kamni, pa tudi luknje pri koreninah dreves ali podobne špranje so zanje dobrodošlo zatočišče. Proti večeru ali v deževnih dneh pa se po gozdnih tleh odpravijo iskat hrano ali partnerja. Hranijo se z živalmi manjšimi od sebe, na primer z deževniki, žuželkami in s polži.
Navadni močeradi se parijo na kopnem, samica pa ne leže jajc, ampak se ta razvijajo v njenem telesu. Nato samica po več kot pol leta v tolmun gozdnega potoka izleže nekaj deset ličink. Te imajo že popolnoma razvite okončine, dihajo pa še s škrgami. Ličinke močerada od podobnih pupkov ločimo po svetlem kolobarju na nogah tik ob njihovem telesu. Do preobrazbe, ko se ličinki razvijejo pljuča, škrge pa zakrnijo, ličinke živijo v vodi, nato pa se kot odrasle živali preselijo na kopno.
Kot ostale dvoživke je tudi navadni močerad v Sloveniji zavarovan z Uredbo o prosto živečih živalskih vrstah! Na Rdeči seznam pa je uvrščen v kategorijo O, kar pomeni, da trenutno ni več ogrožen.
Galerija
