Damjan Bajc je za Britansko-Slovensko društvo (The British-Slovene Society) izdelal kozolec po modelu Lahovega kozolca iz Dežele kozolcev. Stoji v mestu Henley-on-Thames, ki je pobrateno z Bledom.
Več trebanjskih podjetij in posameznikov je s skupnimi močni v Henleyu na Temzi v okolici Londona v začetku meseca postavilo repliko slovenskega kozolca. S to so nadomestili slovenski kozolec, ki so ga v Veliki Britaniji postavili ob slovenski osamosvojitvi, tam živeči člani Britansko-slovenskega društva pa so ga vzeli za svojega.
Pri novi repliki gre sicer za pomanjšano inačico tako imenovanega Lahovega kozolca iz Migolice pri Mirni, ki je na ogled v muzeju na prostem Dežela kozolcev v Šentrupertu na Dolenjskem, so sporočili s trebanjske občine.
Repliko so postavili v parku Gillotts Field. Načrt za repliko kozolca je izdelal Damjan Bajc, ki je skupaj z drugimi trebanjskimi mojstri stesal sestavne dele osem metrov dolgega in 3,5 metra visokega kozolca.
Ekipa podjetja Bajc je nato vse potrebno za njegovo sestavo naložila na tovornjak, prevoz in carinski postopek pa je izvedlo trebanjsko podjetje Trimo. Za ustrezno kritino sta poskrbeli trebanjski podjetji Eikon in Urbič. Zadnje je podarilo tudi keramičnega petelina, ki so ga namestili na sleme kozolca.
Trebanjska ekipa je sicer s svojo strokovnostjo, ročnostjo, spretnostjo in učinkovitostjo navdušila domačine, v prihodnjih mesecih pa si bo kozolec ogledala tudi županja Henleya na Temzi. Na ogled bodo povabili tudi predstavnike in župana pobratene Občine Bled, so dodali na trebanjski občini.
Po njenih podatkih so domačini Henleya na Temzi tamkajšnji prvotni kozolec skupaj z v Veliki Britaniji živečimi Slovenci in člani Britansko-slovenskega društva vzeli za svojega. Ob njem so vsako leto zgodaj poleti prirejali piknike, ki so, tako kot kozolec, postali močna povezovalna nit.
Kozolec je sicer v treh desetletjih od svoje postavitve propadel do te mere, da njegova obnova ni bila več možna. Do pobude o postavitvi nove replike pa je prišlo pred približno štirimi leti, ko se je predstavnica Britansko-slovenskega društva Evelina Ferrar s pomočjo nekdanje direktorice Dežele kozolcev v Šentrupertu Branke Brcar povezala s trebanjskim podjetjem Bajc, ki se je sodelovalo tudi pri projektu postavitve šentrupertske Dežele kozolcev, so še pojasnili na trebanjski občini.
O kozolcu
Lahov kozolec je v bil v lasti Lahove družine, ki se ji je po domače reklo Bajčevi, iz Migolice pri Mirni vse od časa med obema vojnama. Kdaj točno je bil narejen, danes ne ve nihče več, pa tudi kdo ga je postavil, ni znano. Zadnji lastnik Jože Lah predvideva, da so ga naredili Lahovi ob pomoči kakšnega tesarja samouka in sovaščanov. Še dobro se spominja časov, ko ga je prekrivala slama, ki jo je v 70. letih 20. stoletja zamenjal s salonitnimi ploščami, pozneje pa s trimoforjem, kritino podjetja Trimo iz Trebnjega. Kozolec je bil verjetno že pred 2. svetovno vojno prestavljen nekaj sto metrov niže od domačije.
Lahov kozolec, last malega kmeta, je enojni oziroma stegnjeni kozolec na pet oken, rekli so mu ajnfuger, kar prevzeto iz nemščine pomeni preprost, enostaven. Bil je najvišji kozolec daleč naokoli, saj je bil za dve lati višji od ostalih. Dolg je kar 29,35 m, širok 1,65 m ter visok 5,25 m. Posebnost je, da so bili stebri štukani, to se pravi, da steber ni bil iz celega hrasta, ampak sestavljen iz dveh delov. Ko so zadnji stebri zgnili, so enostavno vcepili nove. Prvotno naj bi kozolec stal v neposredni bližini domačije, ker pa so bili na tesnem s prostorom, so ga prestavili nekaj sto metrov niže na rob travnika pod sadovnjak, kjer danes nanj spominja le še njegov podstrešek iz 80. let 20. stoletja. Nova lokacija je bila boljša, saj je v odprti dolini pihalo, krma in žito pa sta se dobro sušila. Vendar pa so zaradi odročnosti Lahov kozolec nemalokrat obiskali tudi divjad in ptiči. Nevarne so bile tudi domače kokoši, ki so redno zahajale h kozolcu in zobale s spodnjih lat, tako da so bili Lahovi primorani vdevati više v kozolec. (Lamovšek et al. 2013: 16-17 in Dežela kozolcev 2021)
