Bober (Castor fiber) je največji pri nas živeči glodavec, saj tehta približno 30 kilogramov. Živi v nekaterih jezerih, močvirjih, potokih in rekah, kamor se je v zadnjih dobrih dveh desetletjih vnovič naselil, saj je prvotna slovenska populacija bobra izumrla že v devetnajstem stoletju. Bober je monogamna žival. S starejšim parom navadno živi še ena ali dve generaciji zaroda, redko več kot 10 osebkov.
Trup bobra z glavo vred meri 70-100 cm, velik rep pa je sploščen. Prsti na zadnjih nogah so zraščeni s plavalno kožico. Pri zobovju izstopata para oranžno-rjavih sekalcev s katerimi podira drevje, ki ga uporablja za gradnjo jezu in bobrišča, pozimi pa se prehranjuje z lubjem in drobnimi vejami. Sicer so njegova glavna hrana zelišča, vodne rastline, grmovje, zelo rad si postreže z koruzo in žiti… Oglodana drevesa ob vodotokih so znak njegove prisotnosti, a dreves se praviloma loteva pozimi, ko nima druge hrane. Ob Kolpi letos opažamo manj objed, saj je bila zima mila in živali so imele na voljo bolj pester jedilnik (najpomembnejša drevesa pa smo zavarovali z mrežo). Teritorij družine je označen z izločki vonjavnih žlez. Bober izkoplje brlog v breg, vhod vanj pa se odpira pod vodno gladino. Kjer ni ustrezne podlage, ki bi omogočala kopanje brloga, bober zgradi bobrišče, kjer je gnezdo skrito pod kupom vej in debel, utrjenih z blatom. Na Kolpi, ki je zanj preširoka ne gradi jezov, sicer pa je izjemen gradbinec in lahko poplavi velike površine gozdov ali polj.
Mednarodni dan bobra je sicer 7. april. Na slovenske vodotoke se je naravno naselil po tem ko so na Hrvaškem s pomočjo bavarske deželne vlade (začetek projekta v letu 1992 z iskanjem najprimernejšega habitata za populacijo) izvedli projekt preselitve na dve lokaciji, saj so se iniciatorji bali, da mogoče katera od naselitev ne bo uspešna. Prvi bober je bil na Bavarskem ujet 18. aprila 1996 in v gozdiček Žutica so bili prvi bobri izpuščeni 20. aprila 1996. Zelo dobro se je vživel v okolje in začel s kolonizacijo vodotokov. Najpomembnejše okolje naselitve je bilo območje Krajinskega parka Lonjsko polje – ob porečju Save.
Prvo bobrišče v Sloveniji je bilo opaženo na sotočju Radulje in Krke že leta 1999. V naslednjih letih je poselil tudi Lahinjo in Dobličico, v Krajinskem parku Kolpa pa ga sledijo že dobro desetletje, pred tremi leti pa je bil posnet na kamero zelo blizu izvira Kolpe.
Vodja projekta vnovične naselitve bobra in verjetno največji strokovnjak za ta vprašanja v tem delu Evrope je bil profesor na Gozdarski fakulteti v Zagrebu dr. Marijan Grubešić. Reklo bi se »naš človek«, saj je doma iz vasice ob desnem bregu Kolpe. In kot veste Kolpa in Kupa sta eno.
V podporo vnovič oživljeni populaciji evropskega bobra in prebivalcem območij, ki jih bober poseljuje smo se tudi v Sloveniji že pred leti pridružili obeleževanju tega dogodka. 7. april je mednarodno dogovorjen dan, ko izvedemo večino teh aktivnosti. Letos smo bili pri terenskem delu sami, dogodka za javnost pa ne moremo izpeljati, čeprav smo že bili dogovorjeni s stalnimi sodelavci: dr. Marijanom Grubišićem (HR), Hasanom Arnautovićem (BiH), Andrejem Hudoklinom (ZRSVN) in drugimi.
Zagotovo je pred nami vsemi sedaj velik izziv preprečevanja škod, ki so z rastjo populacije in širjenjem bivalnega območja vse večje.
Podobno kot pri škodi po zvereh in drugih zavarovanih vrstah je ključnega pomena razumevanje države in njenih pooblaščencev. Sobivanje bo mogoče, če bodo škode ostale v sprejemljivem obsegu, neizogibne škode pa hitro in pošteno plačane. Samo to, bo ohranilo to in druge ogrožene populacije živali, ljudem pa omogočilo opravljanje gospodarskih dejavnosti na izpostavljenem območju.
