1. november je slovenski državni praznik - Dan mrtvih, zanj pa se v krščanstvu pojavlja tudi ime Vsi sveti. Dan, ko se spomnimo mrtvih, znanih in neznanih, ljudi ki smo jih imeli radi, ali jih imamo v spominu. To je postal tudi dan, ko se zberejo družine in gredo skupaj na pokopališča. Pri nas že pred 1. novembrom urejamo grobove, ki so polni cvetja in sveč.
Spominu na pokojne so se včeraj poklonili tudi na semiškem pokopališču pri sv. Duhu in pokopališču pri sv. Roku.
Včasih so dan mrtvih obeleževali v Egiptu, kjer so prižigali svetilke, v Rimu so imeli vrsto praznikov posvečenih mrtvim, na Kitajskem so mrtvim pošiljali darove v obliki zažiga. V Evropi so po stari veri z večernim zvonjenjem vračali duše iz vic, šele leta 1006 je papež Janez 19. razširil praznik vernih duš po svetu. V davnini je bil ves čas okoli zimskega sončnega obrata čas mrtvih; njihove duše naj bi se v dolgih nočeh vračale na svet.
Krščanstvo je spremenilo pogansko gledanje, tako da je rajne prikazalo kot duše v vicah, ki se morajo očistiti grehov, preden smejo v nebesa. Za to naj bi jim bila potrebna molitev živih. Domači so najeli tudi druge, da so molili za rajne, predvsem so to naročili revežem in otrokom; ti so včasih hodili od hiše do hiše in ljudje so jih obdarovali z obrednim pecivom. To se je dogajalo predvsem 2. novembra , ko je krščanski dan vernih duš, pa tudi že dan prej, na praznik vseh svetnikov.