Politološka analiza trajnostnosti v slovenski elektroenergetski areni. Naslov doktorske disertacije Črta Poglajna. Disertacija ni zanimiva samo za ožji krog ljudi – sicer naslov sam nekako cilja na zelo specifično temo in na dokaj ozek krog izbranih bralcev kot so strokovnjaki po institucijah in študentje -, ki se s to tematiko ukvarjajo po službeni dolžnosti, saj se v njej pregledno in razumljivo križajo številna področja človekovega delovanja in bivanja, za katere se zdi, da včasih nimajo nič skupnega: na primer meje demokracije, protesti in zahteve civilnih gibanj, kmetijstvo in sevalna varnost v jedrski fiziki, pisanje prvih seminarskih nalog o podnebnih spremembah in uspešne izvedbe stikov z javnostmi, nekontrolirana potrošniška mrzlica in protesti, informiranje zainteresirane javnosti in podcenjevanje vloge znanosti in podobno.
Bralec bo kmalu ugotovil, da avtor kar z osupljivo natančnostjo naredi nekakšen sprehod po zapletenem področju, o katerem bo nujno porabno več pisati in govoriti in delo Politološka analiza trajnostnosti v slovenski elektroenergetski areni bo pri tem v pomoč tako strokovnjakom kot laični javnosti. Na premišljen način namreč nastavi ogledalo trenutnim razmeram na slovenskem področju energetske arene, ki vsekakor niso zgledne in terjajo drugačen pristop ali pristope. Dosedanji so temu področju cokla razvoja. Kakšne pristope? Odgovor in odgovore je potrebno izluščiti iz obsežnega čtiva. Od poglavja do poglavja se namreč odprejo in v razmislek ponudijo števili podatki, ki jim je potrebno prisluhniti in nameniti temeljit premislek. Na primer dejstvo, da je v kvadratu štirih pomembnih dejavnikov na tem področju – država, znanost, gospodarstvo, civilna družba – sicer poskrbljeno za utečene poti komuniciranja, a da so vse prevečkrat pretrgane: zaradi neznanja ali namerno. Pa bi prej zapisal namerno, saj je znanja na tem področju v Sloveniji veliko, le da nekateri določevalci pred njim zatisnejo oči. To dokazuje tudi Poglajnova disertacija. Potrebno jo je le vzeti v roke in v miru preštudirati. To bo vzelo kar nekaj časa, a zna obroditi sadove, ki jih naša družba nujno potrebuje. In potem bo jasneje, da je bilo potrebno kar veliko moči, da se je raziskovalec znašel v kar razbohotenem sistemu posameznih preveč avtonomnih enot, ki opozarjajo na neurejenost področja in ločeno obravnavo različnih akterjev, ko se zdi, da se država preprosto ne zaveda pomena dobro načrtovane komunikacije med člani družbe. Le spomnimo se poročanja in polemik okoli postavitve prve jedrske elektrarne v Krškem. Energetska arena, kot piše novi doktor znanosti, je tako avtonomna, da posamezni elementi v njej samopašno razmišljajo in ukrepajo samo tako, kot se jim zdi, oziroma tako, da zadostijo samo svojim in ne tudi občim interesom. Interesi skupnosti jih ne zanimajo.
Torej, brez podobnega čtiva, kot je Poglajnovo, bodo v Sloveniji še naprej ostala nekatera pomembna vprašanja namenoma zaprta, prezrta. Žal je energetska arena, kot lahko preberemo v disertaciji, 'tukaj in zdaj' v slovenskem medijskem prostoru -, to avtor v disertaciji nekajkrat poudari -, vse preveč zapostavljena. In paradoks: v primerjavi s časi izpred tridesetih in več let, ko je bilo medijev bistveno, ampak res bistveno manj – danes ima že skoraj vsaka vas svojo lokalno televizijo, da družabnih omrežij ne omenjam -, so imela resna uredništva specializiranega novinarja, ki je prisluhnil strokovnjakom in preverja informacije. Koliko koristnega bi lahko naredila vojska novodobnih novinarjev in 'novinarjev', če bi svoje delo na tem področju opravljala tako kot zahteva poklic. Sedaj lahko o vsaki stvari diskutirajo tri do pet minut, nato njihovo znanje ponikne. Nekako tako, kot ponikne razumevanje in zanimanje odločevalcev za podnebne spremembe. Zato bo Politološka analiza trajnostnosti v slovenski elektroenergetski areni posebej koristen vodnik tudi slovenskim medijem.