V kulturnem domu v Metliki, je v petek zvečer, Ljudska knjižnica Metlika pripravila predstavitev pesniške zbirke Josipa Fabine, z naslovom Poezija o smrti. Z avtorjem se je pogovarjal Matjaž Rus, pesmi pa je recitiral avtor sam.
Pesniško kolekcijo z naslovom "Poezija o smrti" je Josip Fabina ustvarjal v razponu dvajsetih let, od avtorjevih študentskih dni do danes. Skupen jim je "lahkoten motiv", avtor pa skozi univerzalni, kozmični koncept življenja in smrti ne kaže prav nobenega strahu pred koncem, saj – kot pravi – vsak konec prinese »seme novega začetka".
V programu je nastopila skupina Klasje.
Josip Fabina se je rodil leta 1959, v Pravutini. Diplomiral je na pedagoški fakulteti, leta 1978 pa se je vpisal na pravno fakulteto univerze v Zagrebu in hkrati študiral novinarstvo na zagrebški fakulteti za politično znanost. Leta 1984 je na obeh diplomiral. Kot pisatelj piše za Ozaljski veter, s še nekaterimi časopisi in revijami pa sodeluje na področju športa. Metličani ga poznajo predvsem kot nekdanjega vodjo metliške davkarije.
Magister prava in univ. dipl. novinar je sodeloval tudi pri nastanku knjige Nogomet v Beli krajini, bil soavtor in urednik kronologije 50 let Prostovoljnega gasilskega društva Jurovski Brod, v sodelovanju z Nikolo Gojmercem je napisal dve knjigi z naslovom Pravutinske korenine in Brazde preteklosti, leta 2017 je objavil knjigo z naslovomVse moje bitke z možganskim t umorjem, leto zatem pa še roman Življenje z Gorupovimi oz. v originalu Život sa Gorupima. Kot novinar ni nikoli resneje deloval, pač pa se je raje posvečal pisateljevanju, deluje pa tudi kot prevajalec.
Najbolj odmevno delo Josipa Fabine je bila knjiga Moje bitke z možganskim tumorjem, v kateri je popisal obdobje, ko se je tudi sam srečal s to boleznijo. Kar 17 let je trajala ta borba "med njim in njo", a o "njej" ni kaj dosti govoril, saj – kot je dejal – vsak od nas nosi svoj križ in ni prav, da z njim obremenjujemo še druge. Knjigo, v kateri se je razgalil do kosti, je namenil v zahvalo svojim zdravnikom in medicinskim sestram, hkrati pa je bilo pisanje zanj tudi profesionalni izziv. Gre za knjigo poguma, kot jo je poimenoval sam avtor, ki je knjigo spisal v materinem jeziku, v hrvaščini. Z njo je želel pozvati vse, ki imajo to bolezen, da se borijo do konca, saj jo je možno premagati. Je pa prepričan, da ima vsaka bolezen svoje sporočilo. K sreči ga je Josip Fabina, kot pravi, znal prebrati. Čeprav je na prvi pogled tema knjige precej žalostna, celo tragična, pa je v njej tudi veliko zabavnega branja, saj je avtor znal marsikaj, kar se mu je v času prebolevanja, obrniti na humorno plat.
Josip Fabina se je rodil leta 1959 v Pravutini, a je z Metliko močno povezan.
Josip Fabina je v samozaložbi izdal tudi roman, ki je pravzaprav kronika družine Gorup, v kateri je Josip živel od malih nog. V njem pripoveduje o svojem prepričanju, da so se v družini dogajali čudeži, v katere nekdaj ni verjel. Osrednjo vlogo je namenil Ivanu, še edinemu živemu članu družine Gorup, ki se ga marsikdo v Metliki gotovo še spomni. Končal je namreč tekstilno šolo v Metliki, kjer je tudi živel in bil zaposlen v tovarni Beti. Ivan je bil velik veseljak, muzikant, dobrosrčnež, ki bi vse dal in naredil za druge, zato je bil pri ljudeh izjemno priljubljen. Sicer pa je živel od danes do jutri, a ko ga je zadela možganska kap, je ostal pozabljen, sam in v svojih iluzijah. Jesen življenja je preživljal v domu ostarelih, domačija Gorupovih pa je v glavnem po goljufiji prešla v druge roke in propadala na obroke.Dobršen del te zgodbe se dogaja v gostilnah po Metliki in onkraj Kolpe. Gre za nekakšno kroniko obkolpskega gostinstva v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Kot je dejal Fabina, si je predvsem želel predstaviti življenje tistega časa, ko so bile metliške gostilne vedno polne ljudi in zgodb, še posebej Carova, Gabretova in gostilna Marije in Nika Badovinca. Ni manjkalo niti pretepov in Ivan je imel pogosto pri sebi pištolo, s katero je kdaj pa kdaj celo streljal, vendar samo v zrak. Bil je zraven tudi, ko so razbili metliški hotel. Na Pravutini so mu ukradli pištolo, zatem pa je vprašal kar policista, če morda kaj ve o tem. V Beti je vzel tudi neplačan dopust in odšel za leto dni delat v Nemčijo, ne da bi se sploh kaj oglasil v tovarni. Ko se je vrnil, ga je čakala le še delovna knjižica, je o vsebini romana o družini Gorupovih pripovedoval Fabina. Prepričan je, da je bil v knjigi preveč realističen. Pa vendar, v njej ni šlo le za tragično pripoved, saj ima vsebina tudi vesele in humorne prebliske.
Josip Fabina "Poezija o smrti"
Galerija
