Pesem, v kateri se srečata stara in nova popevka.
Končno se je zgodilo – srečanje stare in nove popevke! In kar je najpomembneje: Alfi, ki je pred kratkim praznoval svoj 80. rojstni dan, je zapel v duetu z Anjo. Skladba lahkotno popeva, da nam nič v življenju ne bo ušlo. Človek se vse življenje vrača in dokler se vrača domov, bo vedno imel dovolj časa, da se to res zgodi. Če pa prehitevaš sam sebe in druge, pa včasih čas prehiti tebe. V izogib temu bodimo pozorni na to, da nismo sami – ne na cesti, ne v življenju. Lepe stvari rabijo svoj čas in splača se jih počakati natanko s tisto hitrostjo, ki jo imajo one same, ko prihajajo k nam.
Alfijev žametni vokal in prezenca, neznanska izkušenost 60-letne glasbene kariere, ki niti za trenutek ni sestopila iz svojega Olimpa, je tisti del, ki pesmi doda karizmo brezčasne klasike. Svoje je pristavila tudi novomeška pevka Anja Pavlin, ki kot skladateljica, tekstopiska in pevka deluje v novomeški indie-pop zasedbi Tretji kanu in novomeško-ljubljanskem sestavu Indigo. Je tudi organizatorka Festivala novomeško poletje in po novem tudi pisateljica, saj je letošnjo poletje izšla njena vse bolj priljubljena otroška slikanica Prigode polžka Petra, ki jo nadgradi priloženi glasbeni album z uglasbitvami Tomislava Jovanovića Tokca. V skladbi Anjin melodično močan, a sugestivno ranljiv vokal prelije v dušo poslušalca nežno vabilo k praznovanju vsega, kar plemeniti življenje. Vsebina pesmi je preprosta, a pomembna.
Spoštovanje in odgovornost. To ni samo odgovornost do Alfija, ampak do poslušalcev vseh vrst starosti, za katere je on velikan slovenske zabavne glasbe. Vendar s takšno ekipo je bil ves strah odveč. Skladatelj Gregor Stermecki, tekstopisec Rok Vilčnik, kitarist Igor Bezgetin pianist, aranžer in glasbeni producent Sebastijan Duh. Preizkušena, izkušena sila, ki se je na tem področju že ničkolikokrat izkazala, pravzaprav temelj ansambla Papir, ki je pred 14 leti izdal svojo edino ploščo Po viharju in še vedno prav z vsemi pesmimi s tega nosilca zvoka živi na radijskih valovih. Kot nekaj let pred tem, ko je Patetico, kot prvi projekt Roka Vilčnika, zaoral v slovensko pop glasbeno kulturo in na novo premešal karte, in že takrat opozoril, da vsaka dobra pesem lahko postane popevkarska klasika.
Nova pesem je obarvana nekoliko bolj indie oziroma folk in se minimalistično spogleduje s countrijaško snovjo. Pokaže, kako tanke so lahko meje med žanri in da se s pravim aranžerskim prijemom lahko okliče za eno in drugo – southern rock stil ali pa novo slovensko popevko. Za to je prav gotovo najbolj zaslužen mojster potovanja skozi glasbeno-časovni kontinuum Sebastijan Duh, ki je z živim aranžmajem in pretanjenim posluhom za končno glasbeno produkcijo ustvaril prepričljivo glasbeno celoto.
Ni pa to prva dolenjsko-štajerska naveza Anje Pavlin in Roka Vilčnika. Simpatičen šlager duet z naslovom Novo mesto, ki sta ga pod »Simpatico« izdala pred nekaj leti, je klical po še in zdaj je prišel čas za Lepo počasi. Video je bil posnet ob prelepi panoramski cesti, ki vodi od Bresternice pri Mariboru do Selnice ob Dravi. Tu se Dravska dolina zooža in se ne odpre več vse do Koroške. Na eni strani teče smaragdno zelena reka Drava. Obrobljajo jo temno zeleni smrekovi gozdovi, zakrivajoči vznožje impozantnega Pohorja, ki se dviguje visoko proti jesenskemu nebu. Na drugi strani ceste pa je mogoče videti prečudoviti grad Viltuš, ki že leta žalostno zapuščen čaka na prenovo. Njegova prva omemba sega v leto 1625, do svojega značilnega romantičnega neonormanskega sloga pa je prišel še v 19. stoletju.