V zemljiško knjigo ga je vpisal kot lastnino Vina Brežice.
Mihajlo Čule, star 57 let, grobar družbe Vino Brežice, ki je leta 2007 postala njegova last, čez dve leti pa šla v stečaj, se je znašel na sodišču zaradi preslepitve. V zmoto je spravil tako sodišče kot banko. Leta 2008 je namreč kot lastnik in direktor družbe Vino Brežice odvetniku naročil, naj izvede vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, in sicer za parcelo 323.s. To je 641 kvadratnih metrov velika parcela, na kateri stoji zadružni dom, ki je last Vinogradniško-vinarske zadruge Bizeljsko. Prej je sicer spadala k družbi Vino, a je bila po denacionalizacijskem postopku vrnjena zadrugi. Obtožnica Čuletu očita, da je prikril dokumente o denacionalizaciji. »Svoj« zadružni dom je nato zastavil pri najetju osemsto tisoč evrov vrednega kredita. Po podatkih sodnega spisa je bila omenjena parcela ocenjena na dvesto tisoč evrov, po podatkih zadruge pa na milijon dvesto tisoč evrov. Zaradi zastavljenega zadružnega doma naj bi Čule dobil večji kredit, kot bi mu ga sicer odobrili. Poštna banka mu je namreč na podlagi jamstev odobrila osemsto tisoč evrov kredita. Nekdanjemu direktorju, ki je tudi v osebnem stečaju, zdaj sodijo zaradi overitve lažne vsebine in zaradi preslepitve pri pridobivanju kredita.»Nisem kriv«
Čule vso krivdo zanika. Trdi, da ni nikoli videl odločb o denacionalizaciji, ker bi sicer postopek ustavil. Znabiti, da so odločbe zgorele v velikem požaru, ki je leta 1995 zajel upravno stavbo, ugiba Čule. Poleg tega nikoli ni vedel, da je na sporni parceli 323.s zadružni dom. Čeprav je bil v Vinu Brežice zaposlen 35 let, sprva kot vodja plana in analize, nato kot vodja gospodarsko-računovodskega sektorja in nato kot lastnik in glavni direktor, se ni spoznal na parcelne številke, saj so vedno stvari poimenovali z imeni. Govorili so o Potočnikovi vili, o gradu Orešje, o Lusthausu, to je znamenita stavba med bizeljskimi vinogradi, ne pa o parcelnih številkah, se zgovarja obdolženi. Kot pravi, zadružnega doma nikoli ni prepoznal kot last Vina Brežice. Spominja se sicer, da so nekoč k njemu prišli bizeljski gasilci, ki bi radi uredili zadeve glede garaž, ki so prizidek zadružnemu domu. On jim je obljubil pomoč, saj je Vino imelo gradbeno dovoljenje za to, in spominja se, da so se na občini o tem tudi pogovarjali. Na očitek, da je geodetom naročil, da so okrog zadružnega doma postavili mejnike, potem ko je tega vpisal kot svojo lastnino, odgovarja, da se tega ne spominja. »Če sem to naročil, potem je bilo vezano na prizidek in na garaže, ne pa na zadružni dom,« odgovarja Čule. Trdi tudi, da višina kredita ni bila odrejena na podlagi jamstva z zadružnim domom, saj je banka sama na terenu prepoznala nepremičnine, ki so služile kot jamstvo pri najetju kredita.
Še v enem postopku
Čule, ki je leta 2009 nekdaj slovito družbo Vino Brežice spravil v stečaj, sto delavcev pa je ostalo brez nekaj plač, regresa in nadomestila za malico, je še v enem postopku, ki teče zoper njega na Okrožnem sodišču v Krškem. Na krškem sodišču še vedno teče tudi postopek z izbrisom omenjene lastnine. Medtem pa je stečajnemu upravitelju Zlatku Viliju Hohnjecu uspelo prodati osrednji objekt nekdanjega Vina Brežice, t. i. Polnilnico, in sicer za poltretji milijon evrov. Vmes je bilo ugotovljeno tudi, da je bivši poslovodja Vinov poslovni lokal v Zagrebu odprodal Maji Šepetavc za 20.000 evrov, a kupnine še ni poravnala.