Mineva 30 let od prve spravne slovesnosti v Kočevskem Rogu. Ta je po mnenju mnogih pripomogla k takratni še večji enotnosti naroda, ki je bila bistvena v času osamosvojitve države. Po drugi strani prevladuje ocena, da je danes narod bolj razdvojen.
Prva spravna slovesnost je v Kočevskem rogu potekala 8. julija 1990 ob udeležbi več kot 30.000 ljudi. Vodil jo je tedanji ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar, nagovor pa je imel tudi takratni predsednik predsedstva Slovenije Milan Kučan. Ob tej priložnosti so tam postavili spomenik žrtvam povojnih pobojev.
Kot je Kučan dejal na nedavnem simpoziju Slovenska sprava, ki jo je ob obletnici priredila Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU), je bila ta spravna slovesnost izraz stališča, da imajo vsi mrtvi pravico do groba in javnega spomina.
Slovesnost v Rogu je po njegovih navedbah pripomogla k vzpostavitvi enotnosti naroda in prevzemanju tveganja, ki ga je prinesel takratni čas. Narod, razklan zaradi zgodovinskih dogodkov, bi se brez prizadevanj za dosego sprave po njegovih navedbah namreč težko soočil z izzivom osamosvajanja države. A za pietetni pokop v Kočevskem Rogu leta 1990 so morala dozoreti nova spoznanja, je izpostavil.
Razdvojenost glede dogajanja v času med drugo svetovno vojno in v obdobju po njej je sicer danes večja kot v času osamosvojitve, je na tem simpoziju ocenil predsednik SAZU Peter Štih.
Tudi predsednik republike Borut Pahor in premier Janez Janša sta po letošnji spominski maši v Kočevskem Rogu izpostavila pomen enotnosti v obdobju osamosvajanja kot koraka na poti k narodni spravi.
V Kočevski rog namreč že tri desetletja tradicionalno prihajajo svojci vojnih ujetnikov, ki so bili ubiti po tistem, ko so jih zavezniške angleške sile leta 1945 vrnile iz avstrijske Koroške. Namen tradicionalnih obletnih srečanj je sicer molitev za pokojne, spravo in odpuščanje med slovenskim narodom.
Po podatkih Nove slovenske zaveze obletne maše niso uspeli pripraviti le ob osamosvojitveni vojni leta 1991, od leta 1992 pa jo pripravijo vsako leto. Vedno je potekala ob breznu pod Krenom, letos pa prvič na drugi lokaciji, in sicer ob roškem breznu pod bližnjo Macesnovo gorico.
Na spletni strani Dolenjskega muzeja je zapisano, da je bil Kočevski rog sinonim za povojne poboje že pred osamosvojitvijo, brezno Pod Krenom pa je bilo za simbolni kraj spomina na pobite izbrano tudi zato, ker je v slovenski zavesti veljalo za največje grobišče po vojni pobitih domobrancev. Po navedbah Slovenske škofovske konference grobišče pod Krenom še vedno simbolno predstavlja številna druga grobišča po vsej Sloveniji.
A v zadnjih letih opravljene terenske raziskave navajajo na ugotovitev, da je največje grobišče v Rogu pobitih domobrancev v resnici brezno pod bližnjo Macesnovo gorico, navaja Dolenjski muzej.
Če naj bi v breznu pod Krenom po navedbah zgodovinarjev končali predvsem Srbi, Hrvati in Črnogorci, pa naj bi bilo Brezno pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu zelo verjetno morišče in grobišče slovenskih vojnih ujetnikov.
Tako je letošnja slovesnost potekala tam, ob 30. obletnici prve slovesnosti pa je slišati tudi navedbe, da naj bi odgovorni vsa leta vedeli, da slovesnost poteka ob napačnem breznu. "V širnih notranjskih gozdovih pet kilometrov ne pomeni veliko. Toda pet kilometrov med breznom pod Krenom in breznom pri Macesnovi Gorici je velika razdalja. Je razdalja med napačnim in resničnim krajem spomina na pobite domobrance. Niti te prave lokacije nam predstavniki revolucionarne oblasti niso hoteli povedati; celo to so morali pogumni pričevalci in iskalci odkriti sami," je ob letošnji slovesnosti opozoril predsednik Nove slovenske zaveze Matija Ogrin.
Po grobih ocenah nekaterih vidnejših obiskovalcev obletne maše se te prireditve zadnja leta udeležuje do 2000 ljudi, letošnja pa je zaradi omejevalnih ukrepov za zamejitev širjenja novega koronavirusa minila brez množičnega obiska.