Včeraj je v Kanižarici potekala simbolična obeležitev 160-letnice delovanja Rudnika rjavega premoga Kanižarica.
Naselje Kanižarica nosi ime po plemeniti rodbini Kanižar, ki je v 16. stoletju prišla s Hrvaškega na Metliško, današnjo Belo krajino, in pridobila vrsto posesti po deželi, tako v okolici Črnomlja, kakor na Vinici. Kanižarji so bili vojaki v službi v Vojni krajini, proslavili pa so se tudi v tridesetletni vojni v Nemčiji (1618-1648) iz katere so po besedah Valvasorja prišli z nemajhnim denarjem. Posesti so imeli v Kanižarici in njeni neposredni okolici, in čeprav so s smrtjo Mihaela Kanižarja († ok. 1647) izumrli že v prvi polovici 17. stoletja se je med Belokranjci ime ohranilo in obstalo vse v 19. stoletje, ko je bil v Kanižarici odkrit prvi premog.
Zgodnje odkritje premoga sega v leto 1838, ko je Martin Mahin na posesti Ivana Vrtina odkril skromne površinske sledove, ki so bili do leta 1850 ocenjeni na količino okoli 15 milijonov ton premoga. Nedolgo pozneje bila najdba deležna prvega komercialnega interesa in oktobra 1857 je avstrijski industrialec Franc vitez von Fridau pridobil pravice za pridobivanje premoga na parcelah v Kanižarici, ko so nastali štirje izkopi: Anton, Franz, Karl in Mihael z dvema vpadnikom. Zgodnji izkop je bil majhen, le nekaj sto ton, in primerno skromno je bilo tudi število zaposlenih, ki so večinoma prihajali iz bližnjih vasi.
Premogovnik je oskrboval Fridauovo železarno v Gradacu, prvi moderni industrijski obrat v Beli krajini. Gospodarska kriza v sedemdesetih letih 19. stoletja je povzročila bankrot Fridaua in njegovega podjetja, s čimer je rudnik prišel v konkurzno (bankrotno) maso, in bil leta 1882 odkupljen s strani Osterreichische Alpine Montangesellschaft. Leto pozneje je z delom prenehala tudi železarna v Gradacu in sledil je štiridesetletni premor. Po spremembi lastnikov v začetku dvajsetih let 20. stoletja je leta 1922 premogovnik kupila novo nastala Rudarska družba Belokrajina. Začetni skromni izkop so do leta 1925 povzdignili do več kot štiri tisoč ton letno, in izkop je skozi sledeča leta rasel do nekaj manj kot deset tisoč ton leta 1929. Leta 1930 je premogovnik prevzelo podjetje Andrija Jakil d.d., ki je v desetletju pred drugo svetovno vojno moderniziralo rudnik in bistveno povečalo izkop.
Nadaljnji razvoj podjetja in premogovnika je prekinila druga svetovna vojna. Italijanski okupator je premogovnik uporabljal za svoje namene in podjetje je navkljub spremenjenim razmeram obratovalo naprej. Avgusta 1941 je bil premogovnik prizorišče ene od zgodnejših akcij osvobodilne fronte, katere aktivisti so ukradli razstrelivo iz skladišča in ga pozneje uporabili v vrsti akcij po Beli krajini. Ključen pa je bil napad na premogovnik 21. septembra 1942, ki je povzročil uničenje rudniške separacije in večine premogokopnih kapacitet zaradi česar je moral premogovnik prenehati z delovanjem, prav tako so spodleteli sledeči italijanski poskusi obnove izkopnih kapacitet. Premogovnik je ponovno pričel z delovanjem oktobra 1944, več kot leto dni po italijanski kapitulaciji, in oskrbovati Črnomelj, tedanje središče osvobojenega ozemlja. Povojna leta so prinesla celovito obnovo premogovnika, ki so jim sledile nove geološke raziskave in odkritje bistveno večjih zalog premoga kakor se je domnevalo do tedaj. Navkljub velikim težavam s pomanjkanjem primernega kadra in tehnologije je premogovnik v kratkem dosegel nove rekordne izkope. Tedaj so premogovnik upravljali rudarji sami, kar pa se je v nekaj letih izkazalo za neprimerno, in v petdesetih letih je sledila prisilna uprava ter vzpostavitev novega delavskega sveta.
Leta 1956 je bil dosežen nov rekordni izkop, 33.270 ton premoga. Nadaljnji razvoj premogovnika je onemogočala slaba tehnologija zaradi česar je med letoma 1958 in 1963 stekla kapitalna rekonstrukcija. Postavljena sta bila nova separacija in nov izvozni stolp, in nova tehnologija je vodila do rekordnih izkopov. Tako je bil s 143.000 tonami premoga leta 1969 dosežen rekord, ki ga premogovnik tudi pozneje ni več presegel. Premogovnik je tedaj dosegel številko štiristo zaposlenih, ki jih nato tudi v osemdesetih letih 20. stoletja ni presegel. Ključni odjemalci premogovnika iz Kanižarice so bili vojaški objekti v Beli krajini in na Hrvaškem ter jugoslovanska železnica, poleg tega pa tudi vrsta gospodarskih obratov, kot na primer Karlovačka pivovara, Zagrebačka ciglana, Merkur Kranj, Kurivo Ljubljana in še vrsta drugih podjetij, kakor tudi bolnišnice in šole po različnih republikah nekdanje države.
Z razpadom Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) leta 1991 in nastankom samostojne države je premogovnik izgubil ključne odjemalce in trge s čimer je postalo jasno, da v razmerah tržnega gospodarstva ne bo konkurenčen. Odlok Republike Slovenije o zapiranju manjših rudnikov izdan že leta 1990 je postalo jasno, da bo v nekaj letih premogovnik zaprt. Izkop premoga se je v sledečih letih načrtno zmanjševal in leta 1995 je bilo ustanovljene podjetje Rudnik Kanižarica v zapiranju d.o.o. z nalogo, da zaključi proizvodnjo, socialno uredi vprašanje delavstva, sanira površine premogovnika in ustvari podlago za nadaljnji razvoj Kanižarice kot industrijske cone občine Črnomelj. Zadnji premog je prišel na površino leta 1996, v sledečem letu pa so bile načrtno demontirane izkopne kapacitete, industrijski obrati in transport. Tako je leta 1997, po 140 letih, premogovnik Kanižarica prenehal z delovanjem.
S premogovnikom je raslo tudi naselje Kanižarica. Na najstarejših katastrih in zemljevidih Bele krajine iz 18. in 19. stoletja, nastalih pred vzpostavitvijo premogovnika, je Kanižarica označena kot poljedelsko območje njiv, pašnikov in travnikov. Z nastankom premogovnika pa se je pričelo razvijati naselje. Prvi rudniški koloniji postavljeni v tridesetih letih je sledila izgradnja vrste stavb ob kanižarskem križišču, po drugi svetovni vojni pa gradnja samskih domov za rudarje, ki so prišli iz nekdanjih republik SFRJ, ter blokovskega naselja. Ob tem so hiše postavljali tudi različni posamezniki s čimer se je Kanižarica razvila v manjše naselje.
Galerija
