Na svet so bile dane v začetku junija. Predvidevam, da je Peter Jenič nekoč na obrobju osončja kot duh zajahal komet Komi, kot ga imenuje v eni svojih zgodb in se z njim odpravil na dolgo pot proti Soncu. A ga je takoj, ko je prispel do zadnje tirnice prvega kamna od Sonca, zapustil. Vedel je, da se bo Komi razplinil, njega pa je čakalo prijetno delo. Pot domov. Na Zemljo. Kjer bo popisal avanturo po osončju, družini osmih planetov.
Predvsem dedki in babice bodo avtorju pravljic Zgodbe iz osončja hvaležni. S
prebiranjem bodo nekaj več časa preživeli s potomci. Niso jih zaplodili oni, a so njihova kri
in morda njim celo bližje kot lastni otroci. Jenič bo namreč s svojimi osmimi pravljicami v
starih panjih ponovno prebudi raziskovalno žilico. Zgodbe jih bodo sunile v zaspana rebra do
te mere, da se bodo zazrli v čudovito poletno, jesensko, zimsko ali spomladansko pravljico
visoko nad nami. Pa se bo prebudila mladostna domišljija in bodo z edinega naseljenega
planeta v osončju krenili v skrivnostno vesolje. Z vnuki. Kakšna radost. Ko bodo prebrali
osem zgodb o planetih, ki jih je na izviren in duhovit način zbral avtor – in ravno tako
opremil slikar in ilustrator Dušan Pezelj -, bodo pripravljeni za branje. Najbrž se ne bodo niti
zavedali, da bodo stopili na dolgo pot neutrudljivih radovednih zakajev. In da bodo z
odgovori pred mladimi učenjaki včasih v zadregi. Je že res, da so le geniji in malčki
neuničljivo radovedni. Zanamci zlasti takrat, ko se dedkom ali babicam zvečer pri prebiranju
že malce drema, mladež pa se je šele dodobra razčula.
Jeničeva drobna knjižica je drobna le na videz. Gre za knjigo, ki osončje obravnava kot
pravljico. Pove zgodovino in zgradbo vesolja, vsebuje veliko nam, odraslim, pozabljenih
podatkov. Ali se, bralec teh vrstic, še spomniš, da je Jupiter star štiri milijarde let, da okoli
njegovega površja pihajo vetrovi s hitrostjo do 1800 kilometrov na uro, da so jezera, reke in
morja nastale iz Perzejevega znoja? Zgodbe povejo, kako so se na zemlji zaredila dvonožna
bitja, ki bi se jih Zemlja lahko rešila s kugo, a ima ljudi rada. Skrbi jih za amazonske
gozdove, govorijo o slasteh prvega ukradenega poljuba, o spoštovanju drugačnosti, opozori
na modrost slovenskih pregovorov, poslušalca ali bralca pouči, da je treba o vsem dvomiti, da
dogmam ne smejo slepo verjeti, '… a kaj vse so ljudje že verjeli! Da lahko ženske z metlami letajo po zraku, da je Zemlja kot kovanec, s katerega lahko padeš zmaju v gobec, da Sonce pleše okoli Zemlje… Res, ljudje so si včasih mislili vse mogoče neumnosti'. Knjiga, ki je več kot samo knjiga preprostih pravljic odetih v nežna krila ilustratorjeve barve.
Danes zvečer se bom zazrl v mežikajoči čudež nad nami. V kraljestvo zvezd. In pomežiknil
tja gor milijardi zvezd. V Velikem vozu, ki od nekdaj buri našo domišljijo, bom morda videl
posebno skrinjo. Bogato zakladnico prelepih slovenskih pravljic. Vanjo je svoj prvenec varno
shranil tudi Peter Jenič.
Zapisal Janez Pezelj.