Tretji koncert je potekal v atriju gradu Bogenšperk, kjer se vrsto let srečujeta pretekla in današnja kultura.
Ko je mladi beneški čelist Federico Toffano, ki po mnenju nekaterih obiskovalcev Festivala Seviqc Brežice zanesljivo stopa po sledeh slovitega Mstislava Rostropoviča, dvignil svoj lok, je bila v atriju lepega gradu Bogenšperk – na tem prelepem koščku Slovenije se že desetletja srečujeta pretekla in današnja kulturna ustvarjalnost -, popolna tišina. In začel se je čaroben izvajalčev ples po štirih strunah. Bil je to ples, ki je v današnjem bučnem svetu raznoraznih zvokov, ki jih lahko opredelimo kot hudo zvočno onesnaženje, tudi za nepoznavalce stare glasbe pravi balzam za ušesa. Mestoma se je celo zdelo, da je koncertu z radostjo prisluhnil tudi polihistor Janez Vajkard Valvasor, ki je leta 1672 postal lastnik gradu Bogenšperk.
Tretji koncert, ki so ga organizatorji naslovili z Solitudine e liberta: med Bachom in Italijo, se je znova začel s pogovorom: tokrat je bil to sproščen, prijateljski klepet dveh poznavalcev stare glasbe. Na Ramovševa vprašanja je Benečan odgovarjal tako, kot je kasneje igral. Med drugim je poudaril, da je zelo vesel, da lahko prvič v Sloveniji odigra baročni recital za violončelo solo. Razumeli smo, da na Bogenšperku ni bil zadnjič. Dejal je, da je izbral program, ki povezuje dve slavni suiti za violončelo nemškega skladatelja Johanna Sebastiana Bacha z nekaterimi skladbami manj znanih italijanskih avtorjev, ki so v drugi polovici 17. stoletja postavili violončelo kot solo instrument. Zadovoljen je dodal, da bo malo kasneje zanimivo odkrivati, kako različni so slogi posameznih italijanskih skladateljev, ki prihajajo iz različnih italijanskih regij in mest: od Benetk do Sicilije, skozi Bologno in Neapelj.
Pred polnim grajskim atrijem je tokrat obiskovalce nagovoril in koncert odprl Peter Avbelj, direktor Javnega zavoda Bogenšperk. V nagovoru je bil primerno kratek, a tudi ni mogel zamolčati ene resnice: »Moram se zahvaliti ekipi Klemna Ramovša in njemu osebno, da vztrajajo pri tem plemenitem delu. Ohranjati štiridesetletno tradicijo in držati stik s staro glasbo v današnjem času je naporno delo. Naš zavod si glede na proračun ne bi mogel privoščiti tako kakovostnih dogodkov, ki so nekakšna visoka pesem kulturi in zato smo veseli, da lahko grajska vrata odpremo tudi v evropskemu pogledu znanemu glasbenemu dogajanju.
Federico Toffano seveda ni razočaral. Ko je s svojim lokom prej skromni mladenič gospodaril nad violončelom, se je zdel kot misteriozni glasbeni magnet. Pričaral je edinstvene in neponovljive glasbene trenutke. Pravzaprav ponovljive, če bo ekipa Seviqc Brežice vztrajala po štirih desetletjih uspešnega dela.
