Predstava Boštjana Videmška Rokova modrina v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča, v režiji Matjaža Pograjca in izvedbi Primoža Bezjaka, Damjane Černe, Željka Hrsa, Uroša Mačka, Mateja Recerja in Katarine Stegnar, je v Kulturnem centru Janeza Trdine gostovala januarja 2017.
Ogledali so si jo gledališki abonenti, ljubitelji gledališča in srednješolci, v dvorano pa je privabila tudi več negledališkega občinstva kot katera koli druga predstava. V potrditev dobrih partnerskih odnosov med producentom in Zavodom Novo mesto je Slovensko mladinsko gledališče za obiskovalce za teden dni prijazno odstopilo posnetek predstave, ki je od danes, 18. maja, do ponedeljka, 24. maja z vnosom gesla KCJT2021 na voljo na tej povezavi.
Rok Petrovič je bil – in je še vedno – edini serijski zmagovalec v zgodovini slovenskega alpskega moškega smučanja. V sezoni 1985/86, na vrhuncu smučarske evforije, je v skupnem seštevku slaloma s petimi zmagami osvojil največ točk in za seboj pustil tako Ingemarja Stenmarka kot Bojana Križaja. Ker nikoli ni bil skupinski igralec in ker je izstopal iz ideološko-marketinške PR uravnilovke, ker je igral in smučal in živel in razmišljal absolutno po svoje in ker je šport veliko bolj kot tekmovanje v nacionalnih barvah (na robu političnega delovanja) dojemal kot osebnostno rast, je izstopal tako močno, da ga večkrat sploh ni bilo mogoče opaziti. Z razlogom. Smučal je tako, kot se smuča danes. Le da z muzejsko opremo. Iskal je idealno linijo in odkril poudarjen stranski lok. Gibal se je tako nežno, kot je bila ostra njegova misel. Zmagoval je, ker se ni bal poraza. Ker se je preko cankarjanskih previsov povzpel nad domačijsko-uničevalni koncept. Brez varovanja. Solo. Ko so drugi govorili, je Rok molčal. Njegov molk je bil glasen. Prebiral je nemško klasično filozofijo in se našel v budističnih spisih. Ko so drugi tekli, je on plaval. Odplaval. Najprej, izjemno mlad, v znanost. V fiziko in v metafiziko, ki ju je tako umetelno spojil, da je skoraj osmislil alkimijo. Kasneje v morske globine. V drugo, a nikakor ne novo dimenzijo. V mir nizkega srčnega utripa in očiščenja pričakovanj; razkosanja ega. Kjer je nostalgija le stranski učinek umiranja odvečne teže. Nekaj časa je lovil. Potem se je pustil ujeti. In ostal tam spodaj. Doma.
Vabljeni k ogledu predstave, ki bi jo bilo res škoda zamuditi. Nekaj v njej vas bo gotovo nagovorilo – morebiti njena dokumentarnost, intimnost, gibalnost, duhovnost … Še najbolj verjetno pa je, da se vas bo dotaknila kot celota, še sporočajo iz Kulturnega centra Janeza Trdine.