V Krškem obeležujejo 450. obletnica slovensko-hrvaškega kmečkega upora, ki je dosegel vrhunec leta 1573, in hkrati 330. obletnica smrti Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je svoja zadnja leta preživel v tem mestu. Kako povezati ti dve zgodovinski dejstvi? Odgovor se skriva v četrtem zvezku, petnajsti knjigi Slave vojvodine Kranjske, obsežni enciklopedični mojstrovini, ki jo je natisnil J. V. Valvasor leta 1689. V tej knjigi je Valvasor pozornost namenil tudi kmečkim uporom, še posebej uporu leta 1573.
Valvasorjeva knjižnica Krško je z namenom opozoriti, obeležiti in osvetliti obe omenjeni domoznanski dejstvi pripravila literarno vitrino Kmečki upor 1573 kot knjižni motiv, s katero se priključuje aktivnostim, ki so bile v tem letu izvedene na področju predstavljenih obletnic s strani različnih akterjev. Predvsem pa literarna razstava izpostavlja nekoliko spregledana in pozabljena leposlovna dela, katerih dogajanje je umeščeno v burno leto 1573. Medtem ko je bilo v jubilejnem letu povpraševanje po znanstveni literaturi na temo slovensko-hrvaškega kmečkega upora veliko, pa so leposlovne zgodbe v veliki meri (po)čakale, da jih izpostavimo. Pomembno študijo o kmečkem uporu 1573 kot slovenskem knjižnem motivu je ob 400-letnici upora objavil slovenist in literarni zgodovinar Jože Pogačnik (Kmečki upor 1572/73 kot slovenski knjižni motiv). V njej »vsebinski kompleks in književni motiv velike slovensko-hrvaške kmečke puntarije« razdeli v tri sklope, pri čemer prvi sega v obdobje reformacije, ko so problem obravnavali v skladu univerzalne koncepcije človeka, ki ni bila naklonjena subjektivni volji posameznika in posledično so bili upori kmetov nerazumljeni in nepodprti. Drugi sklop sega v začetek 19. stoletja, ko je večina pisateljev podatke o uporu črpala iz Slave vojvodine Kranjske in so posledično prevzeli tudi Valvasorjevo miselno ozadje, ki stopi v bran fevdalnemu redu. Šele tretje obdobje, časovno umeščeno v 20. stoletje, se je naslonilo na zgodovinske raziskave o kmečkih uporih, ki so dokazale socialno bistvo spora.
Kmečki upor se je torej kot knjižni motiv pojavljal od 16. stoletja dalje, v svojih delih so ga uporabili številni avtorji (poleg v vitrini izpostavljenih avtorjev so o kmečkih uporih in vprašanju položaja kmeta razmišljali že slovenski reformatorji, A. M. Slomšek, F. Prešeren, A. Koder, A. Medved, M. Klopčič, J. Jurčič idr.). V literarni vitrini pa svoje mesto in poslanstvo, opozoriti na pomembno obletnico, ustvarjajo: nedvomno še vedno najširši publiki poznana pesem Antona Aškerca Kronanje v Zagrebu (v znani obliki Stara pravda prvič objavljena leta 1890), pesnitev Miroslava Krleže Balade Petrice Kerempuha (1936) in dramska kronika iz leta 1573 v petih dejanjih Velika puntarija (1937) Bratka Krefta. Hrvaški pisatelj Avgust Šenoa, ''pripovednik o kmečkih puntarjih'', je dogajanje velikega kmečkega upora predstavil v romanu Zadnja kmečka vojska (Seljačka buna, prvič objavljen leta 1877, na razstavi izdaja iz leta 1907) oziroma v kasnejšem prevodu Kmečki punt (1951). V zadnjem obdobju je dogajanje osvetlil Jakob Klemenčič v stripu Trojno gorje: po zgodbi Januša Golca (2022). Spregledati ne smemo še mladinskega leposlovja, kjer izstopata deli Koča ob cesti (1947) Venceslava Winklerja ter Prizori iz kmečkega punta 1573 Miroslava Žežlja (1973).
In kako v svojem delu o kmečkem uporu poroča J. V. Valvasor? Med drugim zapiše: »Leta 1573 se je v začetku februarja začela nepričakovana vstaja kmetov na slavonskih in štajerskih mejah, posebno pri Cesargradu, Sosedu, Stubici in v tistih krajih. Ti kmetje so s svojimi poslanimi hujskači prisilili in primorali tudi druge, v soseščini naseljene kmete k vstopu v njihovo zvezo; tako je njihova množica narasla na dvajset tisoč. Ti puntarski bojevniki s cepci in vaški marcialisti so se razdelili v tri skupine; pri sebi so imeli več kot trideset težkih arkebuz, pa tudi nekaj topov na kolesih. Prva skupina se je napotila proti reki Savi v slavonsko deželo; druga na Spodnje Štajersko proti Brežicam; tretja pa na Kranjsko proti Krškemu, in ta kraj so si tako kot tudi Brežice podvrgli in pokorili. Ko pa so z 2000 možmi prodrli naprej v deželo proti Kostanjevici, je 5. februarja naletel nanje gospod Jost Joseph baron von Thurn s 500 možmi, med katerimi je bilo nekaj kranjskih plemičev in tudi nekaj Uskokov, ter jih je kakih 300 potolkel, ostale pa prisilil, da so odnesli pete: zbežali so nazaj proti Krškemu in tu jih je precejšnje število utonilo v Savi. Nekateri so se umaknili v hribe. Vendar pa so jim sledili in to pribežališče v hribovju je mnogim ubežalo, saj so jih tamkaj vseeno znali poiskati in so vse, na kar so naleteli, potolkli z ostrino meča. Da bi ušli taki smrti, so se mnogi vrgli drugi smrti v žrelo, vtem ko so, ker jim je grozil meč, skočili dol čez skale. […] Ker so bili potem tudi sicer na Kranjskem in v slavonski deželi v različnih krajih ti puntarji grdo tepeni, se je najimenitnejši puntar in poveljnik te uporniške kmečke zveze po imenu Ilija s 300 svojimi obrnil na štajerska tla proti Pilštajnu. […] Nato so 14. februarja najimenitnejšega med temi puntarskimi kmeti, ki so ga med sabo razglasili za cesarja, ujetega in zvezanega spravili v Zagreb, kjer so ga kronali z žarečo železno krono, kakršna pristoji takemu cesarju. Tudi ostale upornike so tu in tam ravno tako drugim v svarilo smrtno kaznovali z rabljevim mečem.«
Galerija
